V Sloveniji postaja vse bolj običajno, da mladi tudi po končanem študiju in v redni zaposlitvi še vedno živijo pri starših. Ne zato, ker bi si tako želeli, ampak ker si drugačnega bivanja preprosto ne morejo privoščiti. Zaslužki pogosto ne zadoščajo niti za najemnino, kaj šele za kredit, ki bi jim omogočil nakup stanovanja. Samostojno življenje je zanje želja, ne realnost.
V resnici se ne soočamo le s pozno osamosvojitvijo, temveč s strukturirano negotovostjo mladih na področju bivanja. Slovenski nepremičninski trg, ki ga zadnje desetletje poganja visoko povpraševanje, nizke obrestne mere in omejena ponudba, je ustvaril razmere, v katerih mladi skoraj nimajo izhoda. Kupiti ne morejo, ker nimajo privarčevanih desetih ali dvajsetih odstotkov lastnih sredstev. Najeti si težko privoščijo, saj najemnina v Ljubljani presega polovico njihovega mesečnega dohodka. Do socialnih stanovanj pa ne pridejo, ker sistem ni prožen niti za tiste, ki jih dejansko potrebujejo.
Ob tem se države severne Evrope ne zatekajo h kulturnim razlagam, zakaj njihovi mladi zapuščajo domove prej, temveč gradijo stanovanja - študentska, najemna, neprofitna. Skandinavski model samostojnosti ni posledica "drugačne mentalitete", temveč aktivne, državne stanovanjske politike. Pri nas pa stanovanja še vedno razumemo kot privilegij in ne kot osnovno človekovo potrebo.
Razkorak med strategijo države in dejanskimi potrebami mladih je ogromen
Trg dolgoročnih najemov je slabo razvit. Stanovanja se raje oddajajo turistom, saj je to bolj dobičkonosno. Ob tem pa država ni vzpostavila sistema, ki bi dolgoročno in pravno varno oddajanje naredil enostavno, predvidljivo in zaščiteno. Tako za najemnike kot najemodajalce. Tudi slednji v Sloveniji pogosto nimajo skoraj nobene varnosti. Če pride do kršitve pogodbe, je postopek izselitve dolgotrajen, vmes pa lahko lastnik utrpi veliko škodo. Zato številni raje sploh ne oddajo, ali pa izberejo neformalne, neregistrirane dogovore. Izgubi pa seveda najemnik, zlasti mlad.
Pogosta rešitev je tako še vedno ostati doma, v hiši staršev, ki so jo morda zgradili v drugačnih ekonomskih časih. A to ni sistemska rešitev. Temveč le zakrivanje problema. Mlade generacije, ki so že sicer obremenjene s prekarnimi zaposlitvami, negotovostjo pokojnin in visokimi življenjskimi stroški, na področju bivanja potrebujejo več kot moralno podporo.
Zato bi morala biti stanovanjska politika eden od stebrov sodobne socialne države. Gradnja neprofitnih stanovanj, obnova praznih objektov, vzpostavitev stabilnega dolgoročnega najemnega trga, poenostavljen sistem subvencij in aktivacija zasebnih lastnikov. To niso radikalne ideje, ampak pragmatični ukrepi, ki se v številnih državah že uspešno izvajajo. Slovenija je sicer sprejela novo stanovanjsko zakonodajo, ki naj bi bila obliž na rane sedanjega sistema, a ključna bo njegova izvedba.
Če bo znova ostalo pri lepih namenih in počasni realizaciji, bomo generaciji, ki danes polni delovna mesta in proračune, še naprej onemogočali temeljno pravico: da si sami ustvarijo dom.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
