Projekt Dravskih elektrarn Maribor in črpalne hidroelektrarne Kozjak (ČHE) z 21 kilometrov dolgo traso daljnovoda že desetletja vznemirja prebivalce Dravske doline in Kozjaka. Od prvih poizkusov v tedanji še skupni državi Jugoslaviji prek geoloških tipanj na Kolarjevem vrhu do danes ob pridobivanju gradbenega dovoljenja. Kot kažejo zadnja trenja med civilnimi iniciativami in investitorji, je projekt na visokih obratih. Ne glede na prostorsko umeščenost po državnoprostorskem načrtu iz leta 2011 imajo krajani pravico zahtevati odgovore na vprašanja, ki se jim ob tem zastavljajo. In tudi, da nasprotujejo projektu, če tako presodijo.
Da modri investitorji ob takih prostorsko občutljivih projektih manj povedo, kot vedo, kaže, da gre za velike razsežnosti projekta, in, kakor zatrjujejo od države navzdol do energetskih podjetij, nima alternative. Vsak konkretni odgovor in objava študij, ki v večini še niso javne, bi sprožila plaz vprašanj, skrbi in dodatnega odpora. Modri so tudi v Elesu, kjer so še bolj skopi z informacijami o naložbi v veledaljnovod, ki bi poleg ČHE Kozjak prenesel še kakšno večjo elektrarno ...
Morda bi resne študije odločevalce postavile na laž, češ da ni alternativ več kot pol stoletja stari tehnologiji črpalnih elektrarn, ki nepovratno spreminjajo na stotine hektarjev gozdov in pokrajine. Baterijski hranilniki na primer precej manj obremenjujejo okolje, da se jih postaviti ob energetsko zahtevne objekte, tudi pod daljnovode ali transformatorske postaje, kjer daljnovodov sploh ne potrebujejo. Tehtanje alternativ bi lahko privedlo še do bolj sodobnih tehnologij, ki se bodo do zaključka morebitne gradnje ČHE Kozjak čez kakšnih deset let še izpopolnjevale ali pa bodo na trgu že nove.
Občani imajo pravico zahtevati odgovore
Zakaj torej vztrajati pri finančno, ekološko in krajinsko potratnem projektu in ob tem zanemarjati alternative? In vsem, ki z argumenti skušajo podvomiti, odgovarjati pokroviteljsko in arogantno, kot nam pripovedujejo na terenu? Ali je mogoče, da bi bili glavni akterji projekta, sicer ocenjenega na 600 milijonov, do konca gradnje pa se lahko povzpne tudi do milijarde evrov, le nerodni? Slišati je tudi o drugačnih prijemih, ob tem spomnimo na zavožen projekt šestega bloka TEŠ, ki še nima epiloga, razen Alstomovih vrnjenih četrt milijarde evrov protipravnih koristi ...
Ob vsem tem je težko razumeti odziv DEM, kjer občanom Selnice ob Dravi, nad katerimi bo viselo tri milijone kubičnih metrov vode v bazenu z nasipom, očitajo, da širijo napačne in zavajajoče informacije ter strašijo ljudi. In da so interpretacije poplavne varnosti nedopustne, neprimerne, poenostavljene in celo nevarne. Torej doktor fizike Matjaž Perc, ki se je ob tem izpostavil, nima pravice do svojega mnenja in argumentov, četudi na podlagi študije iz leta 1980?
In še odgovor tistim, ki ponavljajo famo, da so civilne iniciative vedno proti vsemu. Brez njihovih zahtev Dravske elektrarne najverjetneje ne bi dodatno preverjale potresne in poplavne varnosti akumulacijskega jezera, možnosti delnega kabliranja, alternativ transportnih poti, ki bi sicer vodile mimo šole in vrtca. In vključile njihovih predstavnikov v pripravo študij, kar, kot so zapisali, presega običajne prakse v Sloveniji!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
