Hana Hawlina, asistentka za socialno psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani: "Včasih si predstavljam Slovenijo kot čoln na razburkanem morju. Lesen, z malce odluščeno barvo, ki se gunca na močnih tokovih. Nevihte so na obzorju in voda je temna, valovi se penijo z vseh smeri: podnebna kriza, ki že odnaša obale; vojne, v katerih umetna inteligenca pobija otroke; militarizirana Evropa, utrjena v lastnih strahovih; rastoče neenakosti in družba, ki se cepi in polarizira, dokler nas algoritmi ne razdelijo v mehurčke, iz katerih ne vidimo več ven. V kriznih časih ljudje pogosto zmrznemo. Razmišljamo črno-belo, v vseh vidimo sovražnike in iščemo hitre odgovore tam, kjer jih ni. Toda to je trenutek, ko moramo premisliti, ne hiteti v vihar in veslati v smeri, ki je nismo izbrali sami.
Slovenija se v svoji majhnosti pogosto potuhne in išče varnost v sledenju večjim silam. Prevečkrat se zgledujemo po Zahodu – po tistih, ki pridigajo o svobodi, medtem ko jo zatirajo, ter izvažajo kolonializem, zavit v okrasni papir demokracije. Toda naša majhnost je lahko prednost – če imamo pogum, da jo izkoristimo. V letu 2025 si želim Slovenije, ki se spomni na svojo suverenost. Suverenost kot samozavest, da stoji za svojimi vrednotami, in suverenost kot jasen glas v mednarodnem prostoru: za solidarnost, mir, okoljevarstvo, pravice delavcev, žensk in manjšin. Kaj, če bi priznali, da so težave skupne in rešitve prav tako? Ter iskali odgovore, ki povezujejo, ne ločujejo?
Naj bo 2025 leto, ko Slovenija ne sledi, temveč drži svoj kompas."
