Razstava o pomenu in razvoju kuhinje, ki jo je pripravil mariborski pokrajinski muzej in je na ogled v nekdanjem kinu Partizan v Mariboru, je bila pravšnja priložnost tudi za obujanje spominov na kuhinje, ki so jih izdelovali v Mariboru in so pred nekaj desetletji bile nepogrešljve v stanovanjih po vsej nekdanji državi.
Kuhinja Marles, kuhinja moderne dobe, je držalo kot pribito. Marlesove kuhinje so imele že v osemdesetih in devetdesetih letih vgrajene številne elemente, s katerimi se ponašajo današnje, oblikovno drugačne kuhinje: izvlečne mreže, dodatne izvlečne deske za povečanje delovne površine, globoke spodnje predale. Tudi pomivalni stroj, nekoliko dvignjen od tal, pečico v prijazni višini, da se ni bilo treba sklanjati med peko. Ena od oblikovalk v zlatih časih Marlesa in njegovih kuhinj je bila Irena Kajnč, Mariborčanka, arhitektka. V Marles je prišla leta 1982, iskali so arhitekta. "Prej si nisem predstavljala, da bom kdaj oblikovala kuhinje. Vedno sem si želela projektirati stanovanjske in industrijske stavbe, naselja. Službo v Marlesu sem sprejela, ker so bile takrat v Jugoslaviji zaposlitvene možnosti slabe."
Biala Leban
Ko govorimo o Marlesovih kuhinjah, ne moremo brez omembe Biale Leban. Oblikovalka, diplomantke Arhitektonskega oddelka Šole za umetno obrt v Ljubljani, se je šolala pri profesorju Jožetu Plečniku. Je avtorica nekaterih najbolj znanih in prodajanih kuhinj iz Marlesovega programa. Po letu 1965 je postala glavna projektantka Marlesovih kuhinj in je za svoje oblikovalske dosežke (ki pa so bili vedno tudi v službi funkcionalnosti) prejela številne nagrade. Prva v Jugoslaviji je leta 1987 projektirala bio kuhinjo, izdelano iz povsem naravnih materialov.
Nič ni bilo nemogoče
Prvo leto je bilo težko, pove Irena Kajnč: "Nisem poznala materialov, proizvodnje, vse mi je bilo tuje. Na fakulteti smo se naučili osnov projektiranja interierja, zelo malo pa o materialih. A prišla sem v prijazno delovno okolje, Biala Leban, ki je oblikovala kuhinje, Tone Šegula, ki se je ukvarjal z oblikovanjem sedežnega pohištva, in Irena Krajnc, ki je oblikovala garderobno, kopalniško in mladinsko pohištvo, so me lepo sprejeli. Podpirali smo drug drugega, bili smo kot eno, in tako sem tudi sama zagrizla v oblikovanje kuhinj. Tako zelo, da sem kasneje, ko so me vabili v del Marlesa, ki je izdeloval hiše, ponudbo zavrnila."
Tega ni obžalovala. Izpod njenih rok, tako kot izpod rok kolegov, zlasti Biale Leban, so prihajale zamisli o novih, modernih kuhinjah. Korak za korakom je Marles postajal vodilni proizvajalec kuhinj v Jugoslaviji, kupiti Marlesovo kuhinjo je bilo kot kupiti mercedes, je Kajnčeva slikovito opisala imidž, ki si ga je bil pridobil Marles s svojimi kuhinjami.
"Veliko zaslug za sodobne kuhinje, ki so sledile trendom v razvitem svetu, je imelo vodstvo podjetja. Oblikovalci smo imeli veliko podporo, pošiljali so nas na najpomembnejše pohištvene in specializirane sejme v tujini, v Köln, Pariz, Milano, Köbenhavn. Pa ne samo nas oblikovalce, tudi tehnologe, ekonomiste, skratka vse iz proizvodnega procesa. Tako smo vsi, ki smo sodelovali pri projektiranju in izdelavi kuhinj, pridobivali zamisli, poglabljali znanje in to prenašali v Marlesove kuhinje. Oblikovalci smo imeli naročene najpomembnejše tuje revije s področja oblikovanja pohištva oziroma kuhinj, vedno smo bili na tekočem s sodobnimi trendi," se svojega dela pri snovanju kuhinj, ki so osvajale gospodinje po vsej Jugoslaviji (in tudi v tujini), spominja Irena Kajnč. Pomembno se ji zdi, da so tehnologi v Marlesu sledili oblikovalcem, poslušali njihove želje, ne pa da bi oblikovalci morali svoje zamisli prilagajati trenutnim tehnološkim možnostim.
Pred hišo mercedes, v kuhinji marleska
Marles je okrajšana sestavljanka za mariborski les.
40 tisoč elementov mesečno
Marlesove kuhinje različnih barv - najbolj se spominjamo oranžnih, tudi rumenih s temnejšimi rjavimi obrobami - so okoli trideset let osvajale jugoslovanski trg. Podjetje je imelo svoje razstavne salone v več mestih po državi, v zlatih časih Marlesovih kuhinj so tovornjaki razvozili 40 tisoč kuhinjskih elementov mesečno. "Do leta 1980 je imel vsak spodnji element lastno ploščo, torej delovni pult nad nizom ni bil v enem kosu. Marles je izdeloval različne elemente od širine 15 centimetrov naprej in vsak si je lahko brez težav sestavil kuhinjo po lastnih željah glede na razpoložljiv prostor," pove Irena Kajnč.
Tako so v naših stanovanjih vladale kuhinje Primula, Venera, Orhideja, Dalija, Aralija, Maranta, Lantana, Medeja, Vita, Harita, Hera, Vesta in Luna. Različni sestavi in barve front, delovni pulti iz kakovostnih materialov, vgradni aparati in pomivalna korita prav tako, kvalitetno okovje. Predvsem zato, ker so Marlesove kuhinje zadostile vsem zahtevam kupcev - bile so funkcionalne, izdelane iz kvalitetnih, trpežnih materialov in funkcionalne. Po sprejemljivih cenah.
"Smernice pri oblikovanju kuhinj so oblikovali najpomembnejši sejmi. Mi smo potem kuhinje razvijali glede na razvoj gospodinjskih aparatov. V tistih časih smo vsi, ki so bili kakorkoli udeleženi pri zagotavljanju vsega potrebnega za kuhinje, tesno sodelovali. Z Gorenjem smo se posvetovali o aparatih, s Kolpo o barvi pomivalnih korit (izdelovali so jih iz izjemno kakovostnih materialov), z Lamo iz Dekanov smo skupaj snovali mehanizme za predale in police. Danes tako poglobljenega sodelovanja ni več. Aparate izbiramo na trgu, uvoza je veliko," doda Kajnčeva.
Dobro ohranjene marleske
O današnjih kuhinjah pa: "Doma imam še vedno Marlesovo kuhinjo iz zgodnjih devetdesetih let. Z manjšimi popravki in dopolnitvami izjemno dobro služi. Marles ni nikdar prodajal cenenih kuhinj. Nekatere so bili dražje, druge cenejše, a cenena ni bila nobena. Materiali so bili izjemno kakovostni, veliko bolj kot današnji. Kar se seveda vidi - veliko marlesk je še po stanovanjih, odlično so ohranjene. Ko se je sprostil uvoz, se je na našem trgu znašlo veliko poceni kuhinj. Že res, da imamo tudi danes velik cenovni razpon, od dva tisoč evrov za celotno kuhinjo do 15 in več tisoč za tiste, ki so pripravljeni plačati več. Trdim pa, da so kuhinje znanih tujih proizvajalcev, ki se po kvaliteti in materialih lahko primerjajo z našimi, bistveno dražje."
Omenimo še dva pomembna mejnika, ki sicer nista pomenila premika v proizvodnji kuhinj v želeno smer, a zgovorno pričata o tem, kako je bil Marles vpet v najsodobnejše trende proizvodnje kuhinj. Leta 1986 je Kajnčeva pri oblikovanju kuhinje Selena ponovno oživila uporabo poliuretana za kuhinjske fronte. Poliuretan namreč brizgajo in tak način omogoča zaobljene zaključke plošč, medtem ko je bilo s poliestri možno izvesti le ravne zaključke površin. Mizarji oziroma konstruktorji so zaradi teže materialov imeli pomisleke, a so na koncu le sprejeli izvedbo, kot je predlagala Irena Kajnč. Mizar je kasneje od podjetja dobil nagrado za tehnološko inovacijo. A posodobitev je bila za takratni naš trg prezgodnja, pravega povpraševanja ni bilo - ljudje niso poznali novih materialov in jih niso sprejeli.
Drugi mejnik pomenijo bio kuhinje, ki so jih v Marelsu zasnovali leta 1987. Biala Leban je s kuhinjo, izdelano iz jelše - fronte so bile iz masivnega lesa, korpusi pa iz vezane plošče -, požela veliko pozornosti na pohištvenem sejmu v Kölnu. Celotna kuhinja je bila obdelana z lanenim oljem in nato še s čebeljim voskom. A Marlesova bio kuhinja je bila prav tako petelin, ki je prezgodaj kikirikal. Trg še ni bil pripravljen. Kajnčeva je kasneje oblikovala še eno bio kuhinjo, Gaja se je imenovala, a še vedno prezgodaj za naš trg, je povedala.
Marles je izdelal kuhinje tudi za konferenco neuvrščenih v Beogradu leta 2011, Gaja je bila namenjena za predsedniške apartmaje. A ko so zadnjo kuhinjo pripeljali na gradbišče in jo dvignili z žerjavom, je padla z desetega nadstropja in se raztreščila. V štirih dneh so naredili novo.
