Politična trgovina z italijansko nacionalno televizijo RAI

Carlo Fuortes je ime, ki večini Slovencev ne pove veliko. Gre za uglednega italijanskega ekonomista, menedžerja na področju kulture. Že leta vodi pomembne italijanske kulturne ustanove. Pred 20 leti je bil imenovan za direktorja Palače razstav v Rimu in Konjušnic Kvirinala, najuglednejše razstavne galerije v središču Rima, leto kasneje je prevzel vodstvo glasbenega avditorija v Rimu, treh dvoran po načrtu znanega arhitekta Renza Piana. Leta 2012 je bil imenovan za direktorja opere v Bariju, leto kasneje je prevzel vodenje rimske opere. V letu 2016 ga je vlada imenovala za izrednega komisarja fundacije Arene v Veroni in tako zagotovila kontinuiteto svetovno znanega poletnega opernega festivala, ki mu je grozila likvidacija. Že več let na eni rimskih univerz predava organizacijske sisteme predstav v živo. Povsod je bil uspešen, povsod, kamor so ga imenovali na vodstveno mesto, je bil učinkovit, skratka zmagovalec. In tako ga je leta 2021 vlada Maria Draghija imenovala za pooblaščenega upravitelja, kot se v Italiji pravi funkciji, ki je v svetu poznana pod kratico CEO, italijanske radiotelevizijske družbe RAI.

Trije programi za tri politične struje

RAI je bila vedno v Italiji predmet velikih razprav. Zadnja desetletja seveda nima več monopola, vendar ostaja zelo vpliven medij; nacionalna televizija je namreč še vedno na vrhu seznama podatkov o gledanosti. Zato si vsakokratna vladajoča struktura poskuša zagotoviti čim večji vpliv.

V prvi republiki, do leta 1993, so to vprašanje reševali pragmatično. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so ustanovili tretji televizijski program in programe razdelili med tri najpomembnejše stranke. Krščanski demokraciji je pripadal prvi program, socialistični stranki drugi in komunistični partiji tretji. Bili so trije strankarski fevdi, ki so jih stranke dejansko upravljale z imenovanjem vodstev in zaposlovanjem novinarjev.

Po padcu prve republike, v času, ko se je Silvio Berlusconi podal v politiko in zmagal na volitvah, zahvaljujoč predvsem svojim zasebnim televizijskim kanalom (tudi sam si je omislil tri kanale, ki so bili seveda vsi politično usmerjeni v njegovo korist), se je dejansko začel naskok na družbo RAI. Od takrat, torej že skoraj 30 let, so vse vlade tako ali drugače uveljavljale svojo oblast, predvsem z imenovanjem vodstev te družbe; v slednjih je imela vsakokratna opozicija skoraj vedno tudi svojo vlogo, na primer enega člana v petčlanski upravi, ampak vajeti je imela vedno v rokah vladajoča garnitura.

Seveda je treba povedati, da je RAI vendarle zelo profesionalna medijska hiša in pri poročanju o strankah v poročilih ohranja ravnotežje. Tako na primer v poročilih novinarji vedno navajajo stališča vseh strank o aktualni temi, stavek ali največ dva. Načelno so pri glavnih poročilih omenjene vse stranke, in to z besedami, ki jih posredujejo stranke same. To je dolgočasno in birokratsko, ampak je tudi politično korektno. Seveda je nezanimivo, ampak gre za ustaljeno prakso. Jasno pa je, da je težišče vedno na strani vlade, kajti vlada je obravnavana ločeno; v zadnjem času praktično ni poročil, v katerih ne bi bila premierka Giorgia Meloni deležna posebne pozornosti in od novinarjev nobene kritike. Je pa res, da RAI v glavnem korektno poroča tudi o dogodkih opozicije, na primer o protivladnih protestih sindikatov po zadnjih ukrepih vlade v zvezi z delovno zakonodajo.

Vladne arije na tujih odrih

Ampak, kot rečeno, problem je vodilna osebnost državne radiotelevizijske družbe in Carlo Fuortes ne ustreza politični opciji, ki je trenutno na oblasti, torej skrajni desnici. In tu prihaja do izraza politični pristop. Vsem je jasno, da želi Melonijeva Fuortesa odstraniti, vendar namerava to storiti na italijanski način. Mehko in formalno neoporečno.

Skratka, 64-letnemu Fuortesu, ki je pred časom povedal, da ne namerava odstopiti, je treba najti drugo ugledno delovno mesto. Človeku, ki se je desetletje ukvarjal s kulturo in je uspešno reševal krize v opernih gledališčih, so najprej želeli zagotoviti mesto voditelja milanske Scale, a tu je vlada naletela na oviro pri milanskem županu Giuseppu Sali, čigar soglasje je pogoj za to imenovanje. Sala, pripadnik leve sredine, je jasno povedal, da soglasja ne bo.

Zato je vlada pomislila na neapeljsko opero San Carlo. Tam bi šlo s soglasjem lažje, vendar je obstajala ovira v dejstvu, da to opero vodi Francoz, 70-letni Stéphane Lissner, nekdanji direktor pariške opere, čigar mandat se konča šele čez eno leto; jasno je povedal, da ne namerava odstopiti.

In tu je vlada našla "italijansko" rešitev. Že dolgo je namreč v veljavi določilo, da italijanskim državljanom na takih vodilnih mestih zapade mandat, ko dopolnijo 70 let. Ta omejitev ne velja za tuje državljane. Vlada je pretekli teden na seji sprejela odločbo, da starostna omejitev velja tudi za tuje državljane. Trenutno bi veljala samo za Lissnerja, zamenjal bi ga Fuortes, ki bi s tem opustil vodenje radiotelevizijske družbe in izpraznil mesto za človeka, ki bi bil vladni garnituri po volji.

Afera pljusnila čez mejo

Seveda so se temu uprli v opoziciji, težave pa so tudi v odnosih s Francijo, kjer so se mediji, tudi najuglednejši dnevnik Le Monde, spravili nad Melonijevo in s tem prilili olja na že tako razbeljene odnose med državama, predvsem zaradi migrantske krize. Francoski notranji minister Gerald Darmanin je Italijo obtožil nesposobnosti pri obravnavanju migrantske krize, italijanski zunanji minister Antonio Tajani je zaradi teh izjav odpovedal obisk v Parizu, potem so nekako pogasili plamene, vsaj navidezno. Ampak bojazen Francije je jasna: zaradi tunizijske krize ljudje zapuščajo državo in prihajajo čez morje v Italijo, ampak njihov cilj je Francija, kajti vsi govorijo francosko ter imajo v Franciji prijatelje in sorodnike. Francoski predsednik Emmanuel Macron se tega boji, tudi zato, ker mu diha za vrat Marine Le Pen in seveda ne želi, da bi skrajna desnica prevzela tudi Francijo, potem ko je osvojila Italijo. Na mejo z Italijo pošilja policiste, ki lovijo begunce in jih vračajo v Italijo, ampak jasno je, da je to za Francijo problem. "Afera Lissner" pa je kot nalašč, da se v francoskem javnem mnenju utrdi prepričanje, da Italija sovraži Francijo.

Kako se bo afera končala? Verjetno bo moral Lissner oditi. Fuortes pa? V ponedeljek je odstopil. Je preveč ugleden, da bi zabarantal novo mesto za staro. Sporočil je, da v vodstvu družbe RAI ni več pogojev, da bi nadaljeval svoje delo.

Stari latinski rek pravi, da moraš nekoga povišati, če ga želiš odstraniti. Italijanska vlada ga je nameravala uporabiti, ampak Fuortes jo je prehitel. Težav z novo zaposlitvijo zagotovo ne bo imel in ni hotel vladi priznati pravice, da bi določila, kaj bo poslej počel.