Vojislav Bercko
Lahko general postane predsednik države, ne da izvede vojaški udar in si s tem nakoplje bes in sankcije mednarodne skupnosti? Lahko, če je izvoljen na neposrednih, svobodnih in demokratičnih volitvah. Zmaga pa lahko le, če govori resnico in mu ljudje zaupajo - kar je v primeru politikov, ki so nekdaj na ramenih nosili epolete, sila težko, ne pa nemogoče.
To je na volitvah na Češkem dokazal upokojeni general Petr Pavel, ki je prav po vojaško pregazil protikandidata, enega najbogatejših Čehov in z več kot štirimi milijardami evrov 679. najbogatejšega človeka na svetu na Forbesovi lestvici milijarderjev, bivšega premierja Andreja Babiša. Kako je Pavlu to uspelo? V predvolilni kampanji ni lagal (vsaj dobili ga pri tem niso), ni se šel populista, ni strašil ljudi, ni (morda sam sebi) v pismih pošiljal nabojev in govoričil o lastni ogroženosti, ni zlorabljal temačnih, trolovskih prijemov na družbenih omrežjih ... Skratka, ni poskušal s triki, tako tipičnimi za populiste, ki jih je izdatno uporabljal Babiš. "Ne morem prezreti dejstva, da ljudje tukaj vse bolj občutijo kaos, nered in negotovost. Da je država nekako prenehala delovati," je Pavel med drugim zapisal na spletni strani svoje kampanje. "To moramo spremeniti. Igrati moramo po pravilih, ki bodo veljala za vse enako."
Poraženec Babiš, ki je s podobnimi prijemi kot zdaj s svojo stranko Ano še lahko zmagal na parlamentarnih volitvah jeseni 2017, ni prepoznal spremembe globalnega razmišljanja. Populizem, s katerim se je na oblast zavihtel bivši predsednik Donald Trump, se je očitno precej izpel. To se je pokazalo že konec lanskega leta na predsedniških volitvah v Braziliji, ko se je Trumpov južnoameriški alter ego Jair Bolsonaro zapletel v podobne zanke lastnih populističnih fikcij, dogajalo se je tudi v številnih drugih državah po svetu. No, ne povsem, v Italiji je jeseni zmagala skrajno desna populistična stranka Bratje Italije premierke Giorgie Meloni, a v tretjem desetletju tega tisočletja to velja bolj za izjemo kot za pravilo. Populizem, ki ga je do skrajnosti prignal Trump s pomočjo guruja ameriške skrajne desnice, zdaj obsojenega Steva Bannona, seveda še ni šel na smetišče zgodovine (da je tako, bo vedno znova dokazoval prav Trump v kandidaturi za volitve novembra 2024), je pa očitno v zatonu. Zgodovina bo temu dejstvu nekdaj hvaležna.
Sicer pa bo Trump/Bannonov populistični praktikum na še resnejši preizkušnji kot na Češkem že čez nekaj mesecev, ko bodo parlamentarne in predsedniške volitve v Turčiji. Tamkajšnji nesporni politični voditelj Recep Tayyip Erdogan, kot premier ali predsednik na oblasti že polnih 20 let, bo sicer imel lažje delo kot Trump, saj je praktično skoraj vse vidne pripadnike opozicije preprosto strpal za zapahe ali pa so v izgnanstvu. Toda brez kančka dvoma bo, ker mu zaradi pešajočega gospodarstva in galopirajoče inflacije slabo kaže, iz rokava potegnil še cel nabor populističnih trikov, da bi predvsem ruralno prebivalstvo (na urbanega ne more več računati) prepričal, da je prav on edini zveličaven, da vodi državo še naprej. Da bo pri tem lagal, pretiraval in strašil, ni skoraj nobenega dvoma.
