Anton Veis je najbolj znani kmet v Skokah (družinsko kmetijo je sicer izročil hčeri Simoni in zetu Domnu), dokaz, kako ga domačini cenijo in poznajo, je bil obisk njegovega predavanja o zgodovini tega majhnega kraja v občini Miklavž na Dravskem polju. V prostorih krajevne skupnosti, kjer je nastopal v okviru aktivnosti Društva upokojencev Skoke, ni bilo prostega kotička, vsi, ki so ga prišli poslušat, so od Toneta želeli izvedeti čim več o zgodovini kraja.

Skoke pri Mariboru so eno najstarejših naselij na Dravskem polju, zgodovinski viri omenjajo prve naseljence že leta 575. Skokovljanke in Skokovljani so z zanimanjem prisluhnili razlagi, od kod izvira poimenovanje njihovega kraja. Veis je povzel ustno izročilo, ohranjeno v zapisu zgodovinarja Gabriela Majcna (1858-1940): "Ko sta se pred mnogo leti bojevala neki višji in gmajnar prostak, je zmagal prostak in v vnemi preskočil poraženca. Za nagrado si je izbral zemljišče, ki se zdaj imenuje Skoke. Ta dogodek je z zlatimi črkami zapisan na irhi (usnje), zraven pa je tudi narisana zmagovalčeva roka z mečem." To irho naj bi hranil posestnik Pesek v Skokah, zdaj je verjetno v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu.

V luči lakirnice Magne, ki sameva na polju le streljaj od središča Skok, je bilo zanimivo slišati, da se je tukajšnje zemljišče nekoč - že pred slabimi tisoč leti! - imenovalo Vodogaj. "Malo znano dejstvo, da je bil tu Vodogaj, ima popolnoma jasen pomen. Gozd v smeri Dobrovc, na južni strani Skok, pa se še danes imenuje Gaj," je razložil Veis. Od številnih podrobnosti iz preteklosti, "ki jih ni malo in jih bo še več, ker je raziskovanje zgodovine Skok moja strast", je ena bolj zanimivih, da je Vodogaj v 16. stoletju kupil bogati mariborski meščan in mestni sodnik Krištof Wildenrainer, ki je leta 1532, ko so Turki oblegali Maribor, tako izvrstno poveljeval posadki v mestu, da so bili osmanski vojščaki primorani opustiti obleganje in se umakniti. Wildenrainer je na kupljenem posestvu dal iz lesa postaviti hišo, hlev in skedenj s parmo. V zemljiških knjigah je bilo posestvo zavedeno pod Wildenrainer Hof (Wildenrainerjev dvorec).

Po sodnikovi smrti je vdova dvorec z zemljiščem vred leta 1556 prodala deželi Štajerski, ki je tu namestila srbske Uskoke. Tega leta sta se v Vodogaju naselili družini Aleksić in Vukmir. Listina pravi, da sta si postavili novo hišo, za katero je dal denar Aleksić. Naselbini so ljudje v soseščini rekli Odobesko, kar pomeni "od obeh Uskokov". V nemških listinah pa je zapisano Uskoggen - Hof (Uskoški dvor). To posestvo je bilo oproščeno cesarskega davka, desetine in drugih obveznosti. Na Uskoškem dvoru so imeli ječo in tudi samico, v kateri je ujetnik prestajal kazen stoje. Družine so živele v nekakšni pravoslavni zadrugi. Zaradi velikih zaslug v bojih proti Turkom je habsburški cesar nekatere tamkajšnje prebivalce povzdignil v plemiče. Ohranjena je listina, na kateri je pečat cesarja Maksimiljana II. z dne 2. avgusta 1574, kjer piše, da se povzdignejo v plemiče bratje Radoslav, Raleta, Peak in Ogman Bakoš. Na grbu sta dobro vidni dve roki, vsaka z zakrivljenim mečem, ena v zamahu nad krvavečo turško glavo.

Srbi (Uskoki) so po letu 1587 začeli zapuščati Skoke, do leta 1600 jih skoraj ni bilo več. Ker jim cesar ni mogel ponuditi rodovitnejših zemljišč, so Uskoki drug za drugim posestva prodali in se po vsej verjetnosti vrnili v Vojno krajino. Posestva v Skokah so bila cenjena, ker so bila vezana na svoboščine; svoboščine torej niso bile vezane na lastnika posestva, marveč so se prodale (in prenesle) z zemljo.

Veis se opira na raziskovalno delo Gabriela Majcna, zlasti na njegova zgodovinska spisa Skoke pri Mariboru (1904) in Donesek k uskoškim naselbinam v Skokah na Dravskem polju (1905). "Ko je bil leta 1904 miting na Skokah, je dr. Majcen predaval o našem kraju in mojim prednikom podaril žepno knjižico o Skokah. Z naše domačije je izginila neznano kam, k sreči jo hrani Univerzitetna knjižnica Maribor, da sem si jo lahko prekopiral."

Veisova kmetija je najstarejša v kraju. Tonček se je rodil v hiši na posestvu, na mestu, kjer je v 16. stoletju bival omenjeni vojskovodja Aleksić, ki je naredil tudi obokano klet, ki je še ohranjena. "V kleti je bila temnica, v kateri je ujetnik lahko samo sedel ali stal; v njej so zadrževali, po nekaterih virih, tudi turškega sultana." Veis si želi, "da bi raziskave o njegovem domačem kraju nadaljevali mlajši rodovi Skokolanov. Imam še dosti zbranih zapisov, večinoma v gotici. Od nekdaj imam žilico za zgodovino, nasploh rad potujem in si ogledujem sakralne objekte. Vse življenje pa sem povezan z zemljo, kruh sem si služil na polju, travniku, v hlevu. Na traktorju smo vedno bolj visoko sedeli in tako sem lahko opazoval, kako je kraj skokovito zrasel v zadnjih 50 letih. Začelo se je z majhnimi hišicami, ki so zrasle v velike - z veliko družinami. Vesel sem, da imam dobre sosede. Treba je negovati prijateljske odnose, ne pa vse črno gledati." Kako pa se Veisov Tona počuti kot kmet v pokoju? "Še vedno se imam za kmeta, ker živim od pokojnine, ki je delo mojih rok. Stari rek pravi, da noremu kmetu tudi na asfaltu krompir zraste - pa probajte!"