zadnje objavljene

pogledi

več
Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister in profesor ekonomije na Univerzi v Atenah, Project Syndicate

mnenje

več

Šport

(INTERVJU) Simon Marčič po reliju Dakar: V puščavi se zaveš, kako majhen si

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Z desetim startom bo Marčič naslednje leto prejel naziv "legenda Dakarja", ob tem si želi še stopničke v razredu Originals.
Denis Janežič

Z 20 minutami zaostanka je Mariborčan Simon Marčič prišel na dogovorjeno mesto intervjuja. Vidno utrujen, izmozgan: "Stari, sori, bil sem na Obali in v Ljubljani, pa še neka bolezen se me loteva." Dva-, trikrat je vmes kar obnemel, njegove misli pa odtavale v prazno. Ja, čeprav je še šestič v devetem poskusu opravil z Dakarjem, je ta zahteval davek. Pa saj ne gre le za dva tedna dirkanja po puščavah Savdske Arabije. Dakar se začne že mnogo prej z zbiranjem sredstev, treningi, pripravo in logistiko, in tudi konča se ne na ciljni črti, ampak po vseh opravljenih obveznostih pri pokroviteljih, medijih. In ne nazadnje po vseh neformalnih obveznostih, preden Marčič odpotuje nazaj v Dubaj, kjer po novem živi. Tam nadaljuje akademsko kariero (pisanje doktorske naloge z naslovom Hibridni sistem za gretje vode s solarnim kolektorjem in toplotno črpalko), predvsem pa ima več možnosti za trening in zaslužek z vodenimi turami, učnimi urami na motorju …

Simon, šestič ste zaključili Dakar, 50. ste bili v skupnem seštevku motoristov, šesti v razredu Originals, kjer ste dirkači tudi sami svoji mehaniki. Ste zadovoljni z dosežkom?

"Sem in nisem. Vozil sem še najbolje doslej, dvigoval sem tempo proti koncu etap, prvič sem tudi osvojil (deseto) etapo. Z rezultatom pa nisem najbolj zadovoljen."

Ker ste ugotovili, da je veliko rezerv?

"Ja, predvsem v peti etapi, kjer mi je sleklo pnevmatiko, sem izgubil preveč. Pridobil sem dve uri zaostanka in jasno mi je bilo, da je to preveč za končno uvrstitev med najboljše tri v Originals."

Ampak imeli ste menda tudi srečo v nesreči, saj bi lahko celo zaključili z Dakarjem. Razložite, kaj se je zgodilo?

"Na četrtini etape, po 110 kilometrih, se mi je podrl vložek v gumi, polnjena zračnica. To se načeloma redko dogaja, na vsake tri, štiri leta nekomu. O razlogu lahko le ugibam. 30 kilometrov mi je zračnica opletala, a se je še dalo voziti, nakar mi je gumo v celoti sleklo. Še sto kilometrov sem se vozil po platišču čez puščavo, vmes srečal neke Latvijce, ki so mi morali posoditi bencin, saj je bila poraba ob tovrstni vožnji toliko večja, pri 240 kilometrih pa sem prišel na tako imenovano bencinsko postajo. Tam je bil eden od sotekmovalcev, ki mu je razneslo pogonski agregat in je zaključil dirko. Vprašal sem ga, če mi posodi zadnje kolo, in mi ga je. Če bi moral še 160 kilometrov nadaljevati po platišču, mislim, da mi ne bi uspelo priti do cilja v dovoljenem času. K sreči je imel sotekmovalec isti motor, da je kolo sploh ustrezalo."

Tehnično znanje dirkanja po peščenih sipinah mu je letos omogočilo prvo etapno zmago v svojem razredu.
Denis Janežič

Ne bi ustrezalo vsako?

"Ne, oba sva imela husqvarno, 'pasalo' bi tudi od KTM-a in Gasgasa, hondino ali yamahino kolo pa ne."

In če se vam vse to ne bi zgodilo, bi bil rezultat takšen, kot ste si ga želeli?

"Bil bil četrti v Originals in 40. v skupnem seštevku."

Vaš vrhunec Dakarja pa je bila najbrž zmaga v deseti etapi? Peščene sipine so očitno vaša specialiteta. Najbrž zato, ker trenirate v Dubaju?

"V bistvu sipine niso enake, tudi te se med seboj zelo razlikujejo. V Dubaju je sredi puščave ena cesta - na levi strani so sipine povsem drugačne kot na desni, neverjetno. Ene so zelo skupaj in zašiljene, da ne moreš razviti ritma, na drugi strani pa imajo sipine raven 'trebuh' in lahko pritisneš plin."

Kako zelo utrujeni ste po 8500 kilometrih dirkanja po tovrstni podlagi?

"Utrujenosti ne čutim tako zelo … Samo vem, da sem 'zmatran kot pes'."

Se kar vidi …

"Joj, zadnjič sem se videl na televiziji, potem ko smo prišli z letala. Saj nisem mogel verjeti, kako izgledam. Grozno. Sem pa nekako najbolj 'podrt' okrog ramenskega obroča. Ti gibi okrog vratu … Že če se samo primem tam, me boli. Pa tudi na splošno … Ne da se mi nič. Zdaj imamo tako lep sneg na Pohorju, pa mi prvi teden niti na pamet ni padlo, da bi šel deskat. Saj se mi je luštalo, a se mi preprosto ni dalo. Tudi premražen sem, toliko dežja kot letos na Dakarju še nikdar ni bilo. Skoraj vsak dan je deževalo, in to ob jutranjih temperaturah okrog pet stopinj Celzija. Velika razlika je bila med dirkači, ki so imeli ekipe, in nami v Originals; saj imaš dve jakni, dvojne rokavice, ne pa dvojnih škornjev, dvojnih ščitnikov za kolena … To se vse napije vode, zjutraj jih pa spet daš nase … Zjutraj sem tiščal papir noter, da bi malo vpil vodo, ampak … "

V celoti nimate dvojne opreme zaradi varčevanja, pravil … ?

"Omejeni smo s prostorom. Vsega tega preprosto nimaš kam pospraviti."

Skratka Dakar tudi zato ostaja najtežji reli na svetu?

"Absolutno. Letošnji je bil najtežji za tistim iz leta 2018, ki je še potekal v Južni Ameriki. Takrat si potoval iz Peruja čez Bolivijo v Argentino - vozil si se od morja čez puščavo in čez Ande na višini 4000 metrov, spustil si se pa na 40 stopinj v celinsko poletje. Trije podnebni v pasovih v dveh tednih, noro. Tudi etape so povprečno trajale kakšno uro dlje, saj so bile bolj zavite, kamnite, makadamske ..."

Denis Janežič

Torej je dirkanje v arabski puščavi lažje?

"Na mivki so pogosto platoji in je dirkanje hitrejše. Včasih imaš 60, 70 kilometrov ravnine in pritiskaš samo na 'gas' - 10 kilometrov ravno, en 90-stopinjski ovinek in spet 10 km ravno. Saj to je morda najbolj fascinantno pri puščavskem Dakarju, ta hitrost. Etape so nenormalno hitre, čeprav je zdaj omejitev hitrosti na motorjih 160 km/h."

Kako se dirkači odločate tvegati; kdaj priviti na plin, kdaj voziti bolj rezervirano …?

"Ves čas se boriš s seboj, s svojimi mislimi. Včasih je res nerazsodno tiščati 'gas' do konca, sploh, ko si sam. Prav zato se je najbolje držati skupine oziroma kakšnega realno hitrejšega dirkača, saj imaš potem tudi sam hitrejši ritem, kot bi ga imel sam."

Kot denimo v kolesarstvu ali motociklizmu?

"Ja, čeprav oni se skupine držijo iz drugačnega razloga, ker iščejo zavetrje. A princip je podoben. Pri nas je to bolj koristno, ker sicer voziš na slepo in nikdar ne veš, kaj je denimo na drugem koncu neke sipine. Tako opazuješ dirkača pred seboj, ali na vrhu sipine zavre ali pa pritisne na plin, in avtomatsko svojo vožnjo proti sipini prilagodiš temu. To je taktika; pet do deset minut tako slediš nekemu dirkaču, da se utrudi, ti pa nato bolj svež, ker ti je bila prihranjena energija odvečnega zaviranja in pospeševanja, odbrziš mimo. Moraš si pa takoj nabrati kakšnih 300, 400, 500 metrov prednosti, da te ne more kopirati."

A si greste dirkači s to taktiko med seboj kaj na živce?

"Ne, ne. Saj vemo; vsak je oportunist, vsak bo želel izkoristiti prednost, da vozi za teboj. Recimo v enajsti etapi sem si želel ponoviti zmago iz desete. Z dvema smo se naganjali skoraj celo pot - jaz sem bil hitrejši na sipinah, onadva v suhih rečnih strugah. Ta struga je bila od dežja tako namočena in podlaga tako mehka, da mi motor hitreje kot 119 km/h sploh šel ni. Obenem sta bila tekmeca morda še malo bolj psihopata, sam sem vendarle že prevečkrat videl hude padce, da bi šel na glavo. No, kljub temu sem ta dan padel štirikrat, tudi zato, ker sem ugotovil, da je še pet odstotkov hitrosti več hitro preveč. No, ko sem padel tretjič, me je pa eden od tekmecev pomagal izkopati iz peska, da ne bi obtičal na nevarnem mestu takoj za vrhom sipine."

Ste torej dirkači na Dakarju med seboj bolj kolegialna družina ali vendarle predvsem tekmeci in rivali?

"Odnosi so zelo kolegialni. Nihče te ne bo kar ignoriral. Morda se le tovarniški dirkači, ki se borijo za prva mesta, ne bodo ustavili, če bodo videli, da samo popravljaš motor. A saj z njimi se, razen če naredijo napako, niti ne srečam, saj startajo prvi. Vsi drugi te bodo vsaj pogledali in dvignili roko, če si okej. V puščavi se zaveš, kako majhen si."

Koliko sta bila v stikih z drugim Slovencem na dirki Tonijem Mulcem?

"Malo že, a on dirka z ekipo, jaz sem sam. Ravno zato pravega časa za druženje nimam. Predvsem po maratonski etapi, ko smo vsi dirkači spali skupaj, sva si izmenjala nekaj izkušenj in kakšno rekla. Tudi po kakšni drugi etapi je kdaj prišel mimo in sva spregovorila nekaj besed. Poznava se namreč že od prej. A časa za druženje ni."

Koliko je na Dakarju pomemben motor, koliko sposobnosti dirkača, glava … ?

"Na prej omenjenih ravninah odloča motor oziroma konjske moči. Malce se vendarle pozna, če z istim motorjem nastopaš na že tretjem Dakarju tako kot jaz, pa čeprav je pogonski agregat nov, pa sklopka, bati zamenjani … Malo torej je odvisno od motorja. Na sipinah, kjer šteje čista tehnika, pa sem bil vendarle jaz hitrejši. Je pa tudi vprašanje, koliko sta se tista dva 'šparala'. Ogromno faktorjev je."

Denis Janežič

Moraš biti tudi malo "nor"?

"Malo moraš tvegati. Jaz sem relativno malo tvegal. Pa vseeno sem v omenjeni etapi štirikrat padel, pa še enkrat ali dvakrat lažje v drugih etapah. Že zato sem se spraševal, ali tvegam premalo. Dejstvo je, da sem na vseh Dakarjih, odkar so v Savdski Arabiji (od vključno 2020.), prišel do cilja. A tekmeci, kolikor sem gledal videoposnetke, so se kar 'kotali'."

Ne nazadnje je tudi lanski zmagovalec Sam Sunderland letos zaključil dirko že v prvi etapi …

"Ja, ni samoumevno zaključiti Dakar. Je kar zahtevno. Še posebno, če želiš imeti tudi dober čas, moraš tvegati. Jaz bi v marsikateri etapi lahko tvegal več, pa preprosto nisem. Sploh v uvodu."

Dakar je "zaslovel" tudi zaradi nevarnosti, skoraj vsako leto se tam zgodi kakšna smrtonosna nesreča. Letos je umrl gledalec, potem ko ga je za vrhom peščene sipine nevede zadel tovornjakar Aleš Loprais, ki je nato odstopil. Kako se dirkači soočate z dejstvom, da se s te dirke marsikdo ni vrnil?

"Saj zato morda tvegam premalo za res vrhunski rezultat. A dejstvo je, da se o morebitni smrti ne sprašujem preveč. Ne smem se. Če bi se, je to znak, da moram prenehati. Jaz pa, iskreno povedano, še ne bi rad prenehal. Letos sem zelo zavohal kri. Vidim, kje še lahko pridobim čas. Morda to ni vidno na rezultatu, je pa na mojih občutkih. S takšnimi, s katerimi sem lahko lani le 20 minut držal stik, sem zdaj dirkal enakovredno ali celo bil pred njimi."

Na Dakarju se torej razmišlja le o minutah in sekundah. Je glava ves čas osredotočena in mišice napete ali je vendarle mogoče kaj uživati tudi v kulisah in razgledih na naravne lepote?

"Iskreno, še najbolj sem zaužil ambient, ko sem imel omenjene težave z gumo. Takrat sem več ali manj mislil, da je zame dirke konec. Nisem upal verjeti, da je v nekem določenem času mogoče narediti 260 kilometrov na pesku po platišču. Če bi me ujela tema, bi bil itak v riti. Takrat se ne premikaš niti več z 10 km/h. Takrat sem se torej nekako zavzel, kje sem. Pa tudi med povezovalnimi deli med etapami. Ko pa se tekmuje, ni časa gledati okrog. Včasih si samo rečeš 'vau, kakšne sipine so spredaj'. Pa včasih je dirkanje nenormalno hitro. Nekoga vidiš za deset sipin spredaj in si misliš 'joj, kje je on', potem pa si čez pol minute že ti tam. Dojemanje razdalj in hitrosti je v puščavi drugačno."

Nekoč ste po Dakarjih v Južni Ameriki opisovali bližnja srečanja s šakali, kako pa je z divjimi živalmi v puščavi? Ste naleteli na kakšnega škorpijona, kačo?

"To k sreči ne, so pa črede kamel. Na kakšnih zaplatah trave se pasejo, ti prekrižajo pot in moraš zmanjšati hitrost ali celo slalomirati med njimi. Ob tem imajo nekatere tudi zvezane noge, da niti ne morejo bežati, ampak le počasi hodijo."

Je pa sama vožnja le del vašega dirkanja. Kot samostojni tekmovalec ste tudi sam svoj mehanik. Opazil sem, da raznih popravil ni manjkalo: spreminjali ste dovod goriva, popravljali črpalko za bencin, zavore, držalo za potno knjigo, montirali kolesa … Je sploh kaj, česar ne znate urediti? Zdi se, da bi lahko motor razstavili in sestavili do konca …

"Saj dejansko ga. Doma ga tako ali tako potem moraš razstaviti, da vidiš, kje je kaj in za kaj gre. Vsak dan na Dakarju je res zgodba zase. Vsakič si rečem, da bom skušal iti kakšno uro prej spat in da bom zamenjal le olje in filter. Na koncu pa moraš urediti še to pa tisto …"

Denis Janežič

Kaj je na koncu večji izziv - dirkati ali ohranjati motor pri življenju?

"Oboje. No, prednost bi vendarle dal dirkanju. Je pa res, da če pri motorju pozabiš kaj postoriti ali zategniti, gre ves trud v nič."

Kako težaven pa je tisti del pred Dakarjem - priprava in zbiranje sredstev?

"Definitivno je težko. Že to te utrudi. Nikomur ni lahko, razen če ima kdo tako polno denarnico, da vrže na mizo sto tisočakov in to plača. V Evropi takšni obstajajo, a ne v Sloveniji. Že ta borba za sredstva te lahko frustrira. Ob omembi projekta ti prvič vsi obljubljajo pomoč, na koncu je realnost malo drugačna."

Koliko pa je treba zbrati oziroma koliko posamezne postavke stanejo?

"Samo startnina je 15.000 evrov. Novinarska akreditacija za morebitnega medijskega spremljevalca znaša 4000 evrov. Če pa štejem vse stroške skupaj, kot denimo pogoj dveh odpeljanih vzdržljivostnih dirk in vso opremo z motorjem, se vse skupaj začne pri nekje 100.000 evrih."

Naslednje leto greste še desetič na start, po naziv "legenda Dakarja". Kaj vam bo to pomenilo?

"Zaokrožil bom neko ero. Biti deset let zraven ni kar tako. Ko sem začel, je šlo za uresničitev sanj, a niti pomisliti nisem upal, da mi bo uspelo več kot dva-, trikrat. Prvič greš, a ti ne uspe priti do konca, greš drugič, ti uspe, tretjič že gledaš na rezultat … In tako sem že pri devetih dirkah. Presrečen sem, da me je podprlo toliko ljudi in sponzorjev, ki so mi to omogočili. Morda je startati desetkrat na Dakarju celo bolj menedžerski kot športni podvig. Težje je tja priti kot pa odpeljati etapo, glede na to, da nisem milijonar. Je pa tudi res, da če pridem do cilja še naslednje leto, bom 70-odstotno uspešen, kar pa tudi ni mačji kašelj. A to me ne zadovoljuje, naslednje leto grem po stopničke v svojem razredu!"

 

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?