Naj očka ljubi njegovo mamico

O tem, kako otroke vzgojiti v samostojne in odgovorne odrasle, bomo govorili 27. maja na Večeru v živo v Mariboru. Z nami bo strokovnjak za vzgojo in izredni profesor na Almi Mater Europea, dr. Sebastjan Kristovič. Je raziskovalec s področja logoterapije, duševnega zdravja in vzgoje. Na dogodku boste izvedeli, kako biti dosledni pri vzgoji, kako ravnati proti otroški apatiji, kako postaviti otroku meje, kakšno škodo otroku povzročajo zasloni in še marsikaj.
"Dandanes otroci že z rojstvom postanejo epicenter sveta, vse se vrti okoli njih, otroci postajajo razvajeni itd. Zato je pravi izziv sodobnega starševstva, da otroka naučimo počakati, mu damo vedeti, da ni središče sveta itd. Otroka moramo prilagoditi življenju in njegovim zakonitostim, starši pa počnejo ravno obratno – življenjske zakonitosti želijo prilagoditi otroku. Na ta način vzgajajo male egoiste," pove dr. Kristovič.

Usklajenost staršev

Sogovornik opaža, da sta se izgubili vlogi mame in očeta. Oba naj vzgajata z zgledom. "Oče sinu predstavlja prototip za življenje, sinovo najgloblje hrepenenje je, da bi bil ponosen na očeta, predvsem na njegov način delovanja, življenja. Oče sinu daje brezpogojno oporo, ljubezen ter mu hkrati kaže smer. Za hčerko pa je oče prototip njenega bodočega partnerja. Oče v družini predstavlja fundamentalno varnost, je rama, na kateri se lahko zjoče mama, se nanjo opre otrok. Oče je v družini rešitev in ne problem. Otroke najbolj zanima, kakšen je oče v odnosu do mame. Največ, kar lahko oče napravi za svoje otroke, je, da ljubi njihovo mamo," pravi sogovornik. Mame v družini predstavljajo ognjišče, ki daje ljubezen in povezuje.
"Vlogi očeta in mame se prepletata. Ključno pri vzgoji otrok je dejstvo, da sta oče in mama usklajena."

Na prvem mestu partner ali otrok?

Na prvem mestu je vedno partner. "Na simbolični ravni je na prvem mestu odnos. Mi pa na prvo mesto postavljamo otroka. Kar ni dobro," pravi dr. Kristovič. Težava, s katero se srečujejo sodobni starši, je tudi (ne)samostojnost otroka. Strokovnjaki nam za zgled pogosto dajejo finski vzgojno-izobraževalni sistem, vendar pri tem pozabijo poudariti, da se mladi Finci osamosvojijo že po srednji šoli. "Starši bi morali opremiti otroka na življenje, pripraviti bi ga morali na samostojno življenje, stran od doma. Starševska ljubezen ni delati otroka odvisnega od sebe, kar počne veliko staršev, ampak ga opremiti za samostojnost. Starši otroka pogosto delajo odvisnega od njih in s tem otroku na nezavedni ravni sporočajo, da ni sposoben.
Na srečanju bomo izvedeli, kdaj je otrok še dojenček, kdaj postane malček, kdaj podaljševanje z dojenjem pomeni ljubezen ali čustveno prisesanost. Govorili bomo o tem, kdaj in zakaj naj začne otrok spati v svoji postelji. "Pri svojem delu srečujem starše, ki imajo otroke, stare osem in devet let, t. i. nočne sprehajalce, ki hodijo spat k staršem."

Ko je šola daleč

"Počitnice so počitnice in nimajo nobene zveze s šolo. To ne pomeni, da naj se med počitnicami prepuščamo brezdelju, s tem mislim, da jih preživimo aktivno: otroci naj bodo zunaj, naj ustvarjajo, se igrajo itd. Njihove dejavnosti naj bodo ciljno usmerjene, krepijo naj ustvarjalnost, samostojnost itd. Otroci naj berejo, obiščejo koristne tabore, predstave itd. Ne samo da svoj prosti čas nekje preživijo, pomembno je, da ga preživijo kakovostno, z novimi vsebinami, ki imajo doživljajsko vrednost. Zaslone je vsekakor treba spraviti na minimum, najbolje pa je, da jih kar izbrišemo iz otroških življenj."