.
Gospod minister, kako bi opisali pomen kohezijske politike za Slovenijo danes? Kje bi bila Slovenija brez teh sredstev?
"Na to je zelo težko odgovoriti, kje bi bila Slovenija, z gotovostjo pa lahko rečem, da številnih infrastrukturnih projektov, pa tudi drugih projektov, ki podpirajo izobraževanje, zaposlovanje, zdravstvene storitve, varstvo okolja ... in drugih v Sloveniji ne bi bilo. Marsikdo se kdaj vpraša, kaj imamo od tega, a vedeti moramo, da je Slovenija te investicije pred 20 leti začela z dokaj nizkim BDP-jem, zdaj pa smo že na točki, ko ne bomo več neto prejemnica. V tem času je bilo izvedenih na tisoče projektov. Zdaj smo pri številki 3,2 milijarde evrov kohezijskih sredstev v tej perspektivi. Želim poudariti, da smo za investicije prejeli približno 15 milijard evrov kohezijskega denarja. Pogosto se sprehajamo mimo tabel, na katerih piše, da je bila določena investicija financirana iz EU, pa se tega ne zavedamo. Gre za vrtce, mostove, ceste in drugo infrastrukturo.
Brez tega denarja bi seveda kot država in narod preživeli, bi pa bila kakovost življenja ljudi nižja."
Kaj, menite, so največji dosežki kohezijske politike v zadnjem programskem obdobju? Katere regije ali področja so najbolj občutila koristi?
"Aktualno programsko obdobje 2021-2027 smo v Sloveniji začeli izvajati z letom 2023, kajti že na evropski ravni je prišlo do zamika, zato ga bomo zaključili s koncem leta 2029.
Razvitost med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo je različna, zato vzhodna kohezijska regija od 3,2 milijarde prejme več kot 70 odstotkov kohezijskih sredstev. Je pa potrebno povedati, da zahodna kohezijska regija svojo visoko stopnjo razvitosti izkazuje predvsem zaradi osrednjeslovenske regije. Se pa kdaj pojmuje, da se kohezijska sredstva podeljujejo kar tako, po občutku, ampak leta 2020 so bila zaključena pogajanja za to finančno perspektivo, kjer se je izpogajalo pet osnovnih ciljev za celotno Evropo. To je pametnejša Evropa, bolj zelena, nizkoogljična, bolj povezana in socialna Evropa, ter Evropa bližje državljanom. Vse to velja tudi za Slovenijo.
Čeprav je Evropska komisija sklenila, da investicije ne bodo namenjene novim zgradbam in cestam – razen zelene mobilnosti -, nam je uspelo doreči, da v to perspektivo vključimo investicijo Tehnološki inovacijski center Univerze v Mariboru - INNOVUM, pa tudi Strojno fakulteto v Ljubljani.
Zdaj je torej perspektiva v teku in prezgodaj je še, da bi lahko delali zaključke. Se pa prioritete spreminjajo. Evropska komisija je že predlagala spremembo kohezijske zakonodaje, ki med drugim uvaja prednostna področja: konkurenčnost, varnost in stanovanja."
Kako bi ocenili trenutno črpanje evropskih sredstev v Sloveniji? Smo uspešni ali so še rezerve?
"V nasprotju s splošnim prepričanjem je Slovenija dejansko zelo uspešna pri koriščenju evropskih kohezijskih sredstev. Do sedaj, torej v programskih obdobjih 2007-2013 in 2014-2020, je Slovenija vedno izkoristila vsa razpoložljiva sredstva. Se pa seveda dinamika koriščenja skozi programsko obdobje spreminja. Slovenija se je - podobno kot veliko drugih držav članic EU - v vsakem programskem obdobju soočala z odstopanji od načrtovane dinamike v prvih letih izvajanja in velikim pospeškom izvajanja v zadnjih letih programskega obdobja. Ko je junija 2022 delo začela aktualna vlada, Program evropske kohezijske politike 2021-2027 (PEKP 2021-2027) ni bil niti pripravljen niti usklajen.
Dodaten in zelo tehten razlog za nekoliko počasnejši zagon investicijskega cikla v programskem obdobju 2021-2027 pripisujemo hkratni izvedbi programa Načrta za okrevanje in odpornost in zagonu obsežnega sanacijskega programa po uničujočih poplavah v letu 2023. Na ministrstvu smo dobili nalogo, da pripravimo prijavo za solidarnostni sklad, in tedaj smo dobili celo več, kot smo pričakovali, 428,5 milijona evrov. In večino tega denarja, 400 milijonov evrov, smo že vložili v popoplavno sanacijo na teh območjih.
Čeprav smo na lestvici, ki se pojavlja v javnosti, zadnji, pa smo na lestvici, ki kaže, koliko je bilo že plačanega denarja na poseben račun Banke Slovenije pri Evropski uniji, na sredini, pred Avstrijo, Španijo, Portugalsko. Ko se finančna perspektiva zažene, pride do izkazovanja stroškov, ko ti dejansko nastanejo. So pa izzivi, pri javnih razpisih, pri umeščanju v prostor, in to se zamika. Je pa v vsaki finančni perspektivi tako, da se začne krivulja na sredini dvigovati, na koncu pa se strmo dvigne. Zato ni pomembno, kje smo zdaj, ampak kje bomo ob koncu perspektive, leta 2029. Zagotavljam, da v evropski blagajni ne bomo pustili niti enega evra."
Eden ključnih ciljev kohezijske politike je zmanjševanje razlik med regijami. Kako uspešna je Slovenija pri tem? Ali razlike med vzhodom in zahodom Slovenije še vedno ostajajo izrazite?
"Kohezijska regija zahodna Slovenija se od leta 2016 ponovno uvršča med evropske razvite regije, vzhodna Slovenija pa ostaja med manj razvitimi. Zato je več kot 70 odstotkov kohezijskih sredstev namenjenih vzhodni regiji, pa tudi odstotek sofinanciranja projektov je višji; v vzhodni regiji je 85-odstotno, medtem ko je v zahodni regiji samo 40-odstotno."
Katere ukrepe posebej namenjate manj razvitim območjem, kot so Pomurje, Koroška ali Zasavje?
"V tem programu je prvič uveden poseben Sklad za pravični prehod, ki je namenjen premogovnim regijam v EU zaradi opuščanja rabe premoga. V Sloveniji sta to dve regiji, Zasavje in savinjsko-šaleška regija, ki imata iz tega naslova na voljo približno 250 milijonov evrov. Ta denar je namenjen izključno tem regijam - to pomeni, da ga ni mogoče prenesti drugam - za blaženje posledic opuščanja premoga. Torej, namenjena so za prestrukturiranje teh regij."
Kako vidite prihodnost kohezijske politike po letu 2027? Obstaja bojazen, da bi se sredstva za Slovenijo zmanjšala?
"Trenutno je precej razprav o prihodnosti kohezijske politike, tudi zaradi geopolitične situacije. Težko je reči, kaj bo. Evropska komisija pripravlja predlog večletnega finančnega okvira (proračuna EU). Predvidoma julija naj bi ga objavila in takrat se bodo začela pogajanja. Bo pa nanj gotovo vplivala nova realnost oziroma položaj, v katerem je EU danes. Pričakujemo lahko, da bo več denarja namenjenega za obrambo EU in za konkurenčnost gospodarstva EU. Gre pa pri teh projektih za dvojno rabo. Vprašanje je, kaj to pomeni za evropsko kohezijsko politiko, ki je glavna naložbena politika EU. Jaz si ne znam predstavljati, da kohezijska politika ne bi ostala pomembna in močna politika EU."
Bi lahko izpostavili nekaj primerov dobrih praks, kjer so kohezijska sredstva resnično spremenila kakovost življenja ljudi?
"Pomurje je lahko odličen primer, na primer investicije, kot so Pomurski vodovod, obnova centra Murske Sobote, Expano, DSO Rakičan, Negovalna bolnišnica Murska Sobota, sredstva za programe zaposlovanja... in seveda programi Interreg. Pomurje, ki je bilo dolga leta zadnje na razvojni lestvici Slovenije, to ni več. Je gospodarsko zaživelo in se hitro razvija, ljudje živijo bolje, kot so še pred desetimi leti. In tudi obeti za prihodnost so dobri. Kohezijska sredstva so precej pripomogla k temu, ampak brez ljudi, ki bi jih znali uporabiti, ne bi bilo nič. Za ta napredek so Pomurci sami najbolj zaslužni."
Kako poteka sodelovanje med državo in občinami pri pripravi in izvajanju kohezijskih projektov? Kje so največji izzivi?
"Marsikatera občina ima težavo v pristopu, da najprej čaka na denar in potem začne razmišljati o projektih. Logika mora biti obratna. Najprej je treba pripraviti projekte, potem je treba čakati na denar. Tako lahko občina hitreje pride do evropskih sredstev.
Jaz že danes na regijskih posvetih in sestankih z združenjem občin napovedujem, da bo v naslednji finančni perspektivi po letu 2027 verjetno možna gradnja stanovanj iz kohezijskih sredstev. Če bi bil župan, bi takoj pogledal, kje je možno graditi, ter pripravil zemljišča z občinskim prostorskim načrtom in občinskim podrobnim prostorskim načrtom. Ko bo prišel denar, bi se lahko prijavil na razpis s pripravljeno dokumentacijo. Zbiranje dovoljenj in soglasij je namreč pogostokrat ovira za projekt, čeprav je denar že na voljo. Večje občine imajo ekipe, ki zelo natančno spremljajo načrtovanje kohezijske politike, čemur prilagajajo strategijo občine. Manjše občine pa nimajo strokovno usposobljenega kadra, zato jim pri pripravi projektov poskušamo pomagati po najboljših močeh.
Sicer pa smo v sedanji finančni perspektivi uvedli pomembno novost. Uredba o izvajanju kohezijske politike namreč omogoča, da je DDV upravičen strošek. To je za manjše občine pomemben vir sredstev, saj 22 odstotkov sredstev ni malo. V prejšnji finančni perspektivi se marsikatera občina ni odločila za evropska sredstva, ker ni mogla zagotoviti lastnega sofinanciranja. Zdaj je tega interesa več."
Kaj svetujete županom in lokalnim skupnostim, da bi bili uspešnejši pri pridobivanju kohezijskih sredstev?
"Naj imajo vnaprej pripravljene projekte, ne glede na to, ali imajo zagotovljena kohezijska ali druga evropska sredstva."
Veliko se govori o zahtevnih postopkih in birokraciji pri črpanju kohezijskega denarja. Ali načrtujete kakšne poenostavitve, da bi bil proces bolj prijazen uporabnikom?
"Odvisni smo od evropske uredbe o izvajanju kohezijske politike in evropske regulative. Izvirna težava je v Bruslju. Doma se moramo temu hitro prilagajati. Na ministrstvu smo uvedli kar nekaj poenostavitev postopkov, predvsem glede mehanizmov nadzora, ki so v preteklosti precej zavlačevali postopke, da je lahko upravičenec prišel do povratnega denarja iz kohezijskih sredstev. Zdaj ne nadziramo več vsakega projekta od lista do lista, ampak le posamezne projekte. To je za 50 odstotkov izboljšalo hitrost vračanja sredstev tistemu, ki jih založi. Tu je še veliko rezerv.
Pred kratkim smo spremenili program; ko je spremembe potrdila vlada, so jih morali odobriti vzhodna in zahodna kohezijska regija, pa odbor za spremljanje, v katerem je 49 članov, in šele nato smo te spremembe programa poslali v Bruselj. Tako pretečejo meseci, preden je mogoče začeti izvajanje programa. To je predolgo. Tudi prenašanje sredstev med skladi bi moralo biti bolj fleksibilno, kar podpira tudi evropski komisar za kohezijo in reforme Raffaele Fitto."
Kako zagotavljate, da se kohezijska sredstva porabijo učinkovito in brez zlorab?
"Z nadzorom. Pomembno vlogo imajo tu kontrolorji in tudi EU-tožilci. Se pa težnje po debirokratizaciji in nadzor nad porabo denarja včasih izključujejo. Tu je zelo tanka meja. Na eni strani poenostavitve pomenijo večjo nevarnost za zlorabe. Zato morajo biti poenostavitve in nadzor uravnoteženi. Če se tehtnica preveč nagne na eno ali drugo stran, ni dobro."
