Ko beremo stare zapise v porumenelih časopisih, vidimo, da je otrok s sladkorno boleznijo pred 100 ali 80 leti prejel odmerek inzulina dnevno, imel strogo odmerjene obroke (danes bi rekli na meji preživetja), vsakršna športna dejavnost pa je bila prepovedana.
Ampak otroci so živeli! In ko gledaš zgodbo starejše dame, ki opisuje, kako je potekalo njenih osem desetletij življenja s sladkorno boleznijo, ki so bila vedno bolj aktivna in sta jih popestrila dva otroka, veš, da je vse mogoče.
Eden mojih spominov me vrača v kolonijo na Debelem rtiču k devetletnemu fantu, ki se bolestno boji približati bazenu in ga ne spravimo v vodo. Ne prvi ne drugi in ne peti dan – ne pomagajo rokavčki in ne plavalni obroč in tudi ne varna roka njegovega vodnika. Fant se drži pet metrov od bazena, pogled na vodo pa pripelje do solznih oči. Iz pogovora izvemo, da ima mlajšega brata, ki kolesari, sam pa ne sme – da se ne bi zgodilo kaj hudega, ker ima vendar sladkorno! Kako hudo so odzvanjale te besede v naših glavah, sledil je pogovor s starši, da to ni prav, in počasi so stvari tekle na bolje. Imeli smo tudi vodnika – vzgojitelja, za katerega smo izvedeli, da ne zna plavati iz istega razloga – imam sladkorno in »ne smem«. Skrivaj smo ga učili plavati, da ni bil drugačen od drugih, premagati strah pred vodo pa ni bilo preprosto.
Zato je pomembno, da spodbujamo šport od prvega dneva po odkritju bolezni, da iščemo pozitivne zgodbe, kaj vse lahko ob diabetesu dosežeš – vzpon na Triglav, Everest, pretečen maraton, prekolesarjenih 100 kilometrov, košarka, odbojka, nogomet, atletika, balet, gimnastika, pa tudi prosto plezanje, potapljanje za najbolj ekstremne med Sladkorčki ...
Seveda nihče med nami ne misli, da bo mladostnik, ki je do zdaj največji športni dosežek dosegel za računalniško igralno konzolo, kar naenkrat pretekel 10 kilometrov, ampak spodbujati veselje do športa, do aktivnosti je pomembno za vso družino. Danes vsaka ura, vsak telefon šteje naše korake, začnimo s pet tisoč koraki na dan in povečujmo do želenih deset tisoč korakov na dan. Ne gre vsak dan? Bo šlo pa petkrat na teden! Pospravimo tablice in računalnike najmlajšim in jih raje odpeljimo v park ali na igrišče. Bi v soboto obtičali na domačem kavču? Nič hudega, ampak zjutraj pa le pojdimo na jutranji tek, peš na tržnico, v gozd ... Namesto nedelje pred televizijskim zaslonom se odpravimo na kolesarski izlet – ali sploh pomislimo, kako je Slovenija lepa?
Otrokom je gibanje položeno v zibelko. Ko usvojijo hojo, jih težko ustavimo, raziskujejo okolico, svet poveča svojo dimenzijo zanje. Poganjalčki, skiroji jih naredijo hitrejše in svet se pred njihovimi očmi povečuje. Vrtec aktivnosti spodbuja prek iger, sprehodov, telovadbe, starši pa njihovega sveta ne smemo ujeti med domače štiri stene, ker smo utrujeni, ker imamo obveznosti za službo, ker bi radi gledali zanimivo oddajo. Za to bo čas, ko gredo otroci spat, popoldne pa naredimo nekaj skupaj. Starši ste zgled. Če boste aktivni vi, bodo tudi otroci. In kronična bolezen ne sme biti ovira. Tudi če v staršu tli strah, ko otrok s sladkorno boleznijo pride iz bolnišnice, ga je treba premagati. Prvi sprehod, prvo skakanje na trampolinu, prvi trening, prve športne počitnice – vse to so izkušnje, ki bodo pomagale narediti korak naprej. In na koncu bo med nami še več Tinetov, ki bodo trenirali hokej v tujini, še več Zal, ki bodo nabirale medalje na atletskih tekmovanjih, še več Aljažev, ki bodo nabirali kolesarske kilometre po Sloveniji.
Omejitev pri sladkorni bolezni ni. Omejitve postavljamo sami v naših glavah.
Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.
