Letos lahko življenjsko zgodbo Whitney Houston vidimo v kar dveh dokumentarcih, ki odkrivata, da le ni bil njen mož Bobby Brown edini krivec za njeno zasvojenost …
“Mi smo že leta 2007 začeli prikazovati regionalne glasbene dokumentarce v kombinaciji z najboljšim iz svetovne produkcije. Mislim, da smo veliko naredili za sceno, da smo pomagali mnogim avtorjem pa tudi približali nekatere filme občinstvu,”
Toni Šarić
“V nekem obdobju, od leta 2009, so skoraj vsi imeli film o sebi - celo Severina in mnogi domači izvajalci so spremljali trend. Podeljevali so oskarja glasbenim dokumentarcem, odprli Berlin … Žanr je priljubljen zaradi industrije, ki je s tem opravičila visoke cene box setov. Pri nas ta žanr žal ni tako zaživel, saj se ga niso lotili avtorji z A-liste, pač pa večinoma bolj entuziasti. So pa kar štirje zmagovalci našega festivala prišli iz Slovenije, Dušan Moravec in tisti v ekipi Igorja in Vive (Nord Cross Production) pa so naši hišni režiserji,”
Martin Scorsese
“Približno tretjina mojih dokumentarcev je glasbenih dokumentarcev, pa tudi drugače je ena najpomembnejših sestavin mojih filmov prav glasba,
Dušan Moravec
Mihi Kralju
“Za ta žanr sem se odločil zaradi mladostnih izkušenj z glasbo. Pri ustvarjanju me ne zanima kakšna posebna smer v glasbi, temveč avtor ali fenomen, ki ga je ustvaril in me nagovori do takšne mere, da se mu ne morem upreti. Produkcija v svetu in pri nas narašča, je pa še vedno največ dokumentarcev, ki le beležijo nek dogodek ali predstavijo avtorja ali skupino. S tem seveda ni nič narobe, tudi taki filmi morajo biti, so pa prvenstveno namenjeni fanom. In družinskim članom.”
Grace Jones
Sophie Fiennes
Amy Winehouse
Beatlesi so igrali, Dylan je samo bil …
Boba Dylana
Donna Allana Pennebakerja
Richarda Lesterja
John Lennon
»Po mojem mnenju je Byron razvil odnos 'kot umetnik sem nad vami, ne pa vreden manj kot vi, zato se jebite'. Dylana sem videl kot byronsko pop figuro, tipa, ki je izumljal povsem novo vrsto vzdušja v popularni glasbi. Tu je ta fant iz srednjega razreda, ki gre na turnejo, se druži z ljudmi in se odloči, da postane neke vrste vagabundski (hobo-type) lik z vso romantičnostjo (romance), ki to spremlja – glasba, svoboda, vse, kar se izgublja s približevanjem srednjemu razredu – in potem ko vse to doseže, se ozre na ljudi in jim zabrusi: 'Jebite se!’«
Buster Keaton
Allen Ginsberg
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
