Vzgoja otrok: Metoda discipliniranja, ki mora biti izpeljana zelo premišljeno

Vzgojni korak, ki se mu reče čas za odmor, je jabolko spora med različnimi starševskimi skupinami. Velikokrat se problematizira, da se s časom za odmor otroku pokaže, da ni sprejet in da mu bo starš namenil čas, pozornost in ljubezen le takrat, ko se bo ustrezno vedel. Nekateri menijo, da je tako ravnanje ponižujoče za otroka, a to izhaja iz nepoznavanja in nerazumevanja metode, pravi Tadeja Batagelj, ​direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor in licencirana vodja treningov starševstva Neverjetna leta. "Ko se pogovarjamo o času za odmor, se moramo pogovarjati tudi o posebnem času, ki ga starš nameni otroku. Čas za odmor je učinkovit takrat, ko ga ustrezno in na pravi način izvedemo. Ne odklanjamo otroka kot osebe, ampak gre za zadnjo intervenco, ko se otrok resnično neželeno vede. Takšno vedenje pa ni cepetanje, neopravljanje domačih nalog ali trmarjenje, ampak je ukrep namenjen reševanju posebno hudih težav, kot sta nasilnost in razdiralno vedenje."

Najprej graditi pozitiven odnos, šele potem disciplinirati

Pri pogovarjanju o postavljanju mej in metodi discipliniranja, tudi tej, ki se ji reče čas za odmor, je treba že prej narediti korake, ki so potrebni za izvedbo te metode. Predvsem, tako Batageljeva, je pri katerikoli tehniki, ki jo starši izberejo za postavljanje mej otroku, nujno, da imajo pred tem zgrajen odnos z otrokom, če tega ni, pa naj ga poskušajo vzpostaviti. Zlato pravilo grajenja odnosa je, da starš vsakemu otroku dosledno vsak dan posveti deset do petnajst minut, in to je čas, ko otrok sam izbere dejavnost, gre za tako imenovani posebni čas. "Ko starši ugotovijo, da škripa na vzgojnem področju, naj bodo načrtno pozorni na vsa otrokova pozitivna vedenja in naj jih obilno hvalijo, nagrajujejo, tudi vzpodbujajo. Vse to poveča verjetnost, da bodo koraki za postavljanje meja sploh učinkoviti. Treba je upoštevati izhodišče, da bo otrok večkrat izbral tisto vedenje, najsibo pozitivno ali negativno, ki mu bo starš dajal več pozornosti. Vsak otrok si želi pozornosti staršev. Če te pozornosti ne dobi z lepim vedenjem, bo odziv iskal na druge načine. Če se otrok pridno igra, ata in mama pa brskata po telefonu, nima od njiju nič. Takoj ko bo glasen ali bo metal stvari po stanovanju, pa se bosta začela ukvarjati z njim. Ko se otroci neustrezno vedejo, imamo različne možnosti, kako k temu pristopiti. Cepetanje, nerganje, pritoževanje so vedenja, ki jih lahko ignoriramo. Če smo zgradili dobro bazo, če smo otroku ponudili veliko pozitivnih vzpodbud, smo se z njim ukvarjali, potem to ignoriranje ne bo pomenilo, da ker ignoriramo vedenje, zavračamo otroka. So pa vedenja, ki jih pri otroku ne smemo ignorirati, kot so agresija do sebe ali drugih, uničevanje, žaljenje. Takrat lahko uporabimo metodo čas za odmor, ki je skrajna oblika ignoriranja neželenega vedenja."

Predhodno opredelite problematična vedenja

Bistveno pri tem je, da je otrok seznanjen, da če bo kršil pravila, denimo prepoved udarjanja, bo uveden čas za odmor. O tem, tako strokovnjakinja, se starši z otrokom pogovorijo v mirnem obdobju, recimo na skupnem sprehodu, in takrat starši opredelijo problematična vedenja, pri katerih bodo ukrepali s časom za odmor. Predvsem pa te metode ne uvajajo impulzivno takrat, ko je vedenje že eskaliralo, ko so starši v stiski, nemočni, ko kričijo. "Če je čas za odmor intervencija iz lastne nemoči in impulzivna, ne samo da ni učinkovit, je tudi škodljiv. Otroku je treba pred tem dobro razložiti, za katera vedenja bo uveden čas za odmor, zakaj bo, kje bo potekal, in predvsem, kako dolgo bo trajal. Potem to ni situacija, ki bi bila za otroka neznana, ko do nje pride. Z otrokom lahko tudi vadimo, kako bo videti, ko se bo to zgodilo. A preden ga starši izvedejo, morajo poskusiti še z drugimi oblikami discipliniranja. Čas za odmor starš tudi napove, recimo z besedami: 'Če ne boš nehal, potem boš šel na čas za odmor.' Bistveno je, da se ukrepa ne izpelje takoj ob neželenem vedenju in ne zaradi stiske starša, pač pa ima otrok izbiro, da ali preneha ali pa sledi čas za odmor."

Ena minuta za vsako leto starosti, starš mora ohraniti mirnost

Pravilo je ena minuta za vsako leto starosti, s tem da naj ne bi trajal več kot šest minut. Pravi trenutek za zaključek časa za odmor je, ko je otrok dve minuti miren. Čas za odmor zaključi starš in ne otrok. "Če se otrok v tem času ne umiri, se lahko ukrep podaljša za dve minuti. Če se kljub temu ne umiri, se zaključi in se napove odvzem privilegijev, ki otroku veliko pomenijo. Ampak kazen mora biti uresničljiva, poštena in sorazmerna s prekrškom. Da je kazen vzgojna, mora biti kratka. Lažje je vztrajati pri tem, da otrok en dan ne sme gledati risank, kot da jih ne sme gledati en teden. Kratka je tudi zato, da ima otrok priložnost dokazati, da se zna vesti drugače."

A velikokrat otrok ne želi ostati na prostoru za umiritev in tu se pojavi najtežji del naloge staršev. "Bistvo tega časa je, da odvzamemo pozornost - kakorkoli grozno se to sliši, je to skrajna oblika odvzemanja pozornosti - za zelo omejen čas in na strukturiran način. Ko otrok noče ostati na stolu za razmislek, mu ne razlagamo na dolgo in široko, pač pa ga mirno z minimalno kontakta, minimalno očesnega stika in brez besed ponovno posedemo na dogovorjeno mesto. Lahko se tudi usedemo zraven otroka. Najtežje za starša je, da ostane miren, zato se mora tudi on za ta ukrep veliko naučiti," pravi Batageljeva. Tudi starš ima pravico do časa za odmor, da se sprosti in napolni z energijo.