(TEST) Seat ibiza: V pregloboki senci koncerna Volkswagen

Španski Seat, že dolgo znotraj koncerna Volkswagen (VW), je, tako se zdi, pogosto nekoliko ob strani – kot nekakšen deseti brat. Velja tudi za ibizo, najuspešnejši seat. Po dimenzijah predvsem urbani avtomobil morda najbolj ali najprej konkurira tistim, ki so znotraj koncerna narejeni na enaki osnovi, imajo enake motorje in še marsikaj drugega. Zato ali že zato ji ni lahko.

Zadnja, sicer že peta generacijska izvedba je doživela rahlo prenovo. V najboljši opremski izvedenki FR verjetno ne prezreš prednjih luči, črno obrobljenega satovja maske, zanimivega zadka z dvojnim izpuhom. Rdeča barva ji daje nekaj predrznosti, a tisto o nekakšnem španskem (v tem primeru katalonskem) temperamentu naj ostane nesmiselna marketinška oznaka.

Notranjost je lična, sodobna. Ugaja volanski obroč, tudi oba prednja sedeža z zadovoljivim bočnim oprijemom oziroma oporo, dovolj premišljena je digitalizacija, čeprav je na volanu kar nekaj gumbov/stikal. Ergonomija je spodobna, ibiza ohranja klasično zavorno ročico, kar je vse boj redko, pa ne nujno slabo, treba je biti zadovoljen predvsem s številom odlagalnih prostorov, ki pa so v majhnem avtomobilu zvečinoma majhni. Kakšnega posebnega sedežnega razkošja zadaj ni, ni ga mogoče niti pričakovati, razmeroma skromen je tudi prtljažnik. Nazaj se vidi skromno, a je tukaj ibiza malenkost prijaznejša do voznika, kar vendarle štejem kot plus.

Bencinski trivaljnik se vrti tudi v drugih avtomobilih koncerna, recimo v neposrednem konkurentu – vw polu. Relativno skromna masa je v tem primeru prednost, in čeprav se bo zdelo, da kombinacija s samodejnim DSG-menjalnikom ni nekaj, kar bi smelo ugajati večini, se vendarle izkaže za ugodno in pripravno. Nasploh dobiva prestavna avtomatika domovinsko pravico tudi pri nas. In to je dobro, pametno. Avtomatski menjalnik je tudi dejavnik varnosti, saj imata ena roka in ena noga manj ali nič dela. Obstaja minus, saj je dražji od ročnega menjalnika, a razlike so čedalje manjše. Tudi oni, ki menijo, da prestavljajo z roko hitreje, se motijo, še bolj tisti, ki živijo v prepričanju, da je poraba bistveno večja. V tej varianti se ibiza izkaže kot živahna, pa seveda ne športno živahna. V pomoč so tudi različni vozni programi, toda kakšne izjemne razlike med njimi kljub vsemu ni. Končna hitrost je skoraj presenetljivo visoka, v to kategorijo spada tudi poraba – razlika med tistim, kar obljublja tovarna, in dejanskim je kljub vsemu prevelika. Verjetno ne zadnjič.

Ibiza ima vse tisto, kar imajo drugi – tudi iz lastne (koncernske) hiše. In ni nujno, da zmore to uveljaviti na trgu.