(TEST) Lahko je tudi močnejši: Nissan juke tekna 1.6 143 hybrid

Juke je bil pred desetimi leti prava mala revolucija, ko je bil hkrati mestni avto, s svojo robustno pojavo in izbuljenimi lučmi pa tudi pokazatelj imaginarne moči in neustrašnosti. Bil je zelo priljubljen predvsem pri nežnejšem spolu, in ko je prišel naslednik, nihče ni dvomil, da te tradicije ne bo ponesel naprej.

Oblika je ostala zapisana originalu, so pa poteze spredaj in zadaj dozorele, so malo manj, kot bi rekli, "jazzy" in bolj umirjene, seveda pa je desetletje razlike prineslo tudi številne nove tehnične rešitve in igračke.

Vendar je druga generacija prišla k nam z enim samim motorjem, z litrskim turbo trivaljnikom z ročnim ali samodejnim menjalnikom, kar je pomenilo bolj možnost vzemi ali pusti, ki marsikomu ni bila najbolj pisana na kožo. Ob koncu preteklega leta je juke dobil še en motor, 1,6-litrski klasični štirivaljnik brez turbo polnilnika, zato pa mu pomaga električni sklop.

Štirivaljnik ima za 1,6 litra tudi brez prisilnega dodajanja zraka precej majhno zalogo moči, 69 kW (94 KM) in 148 Nm navora. V električno pomoč je tu motorček s 36 kW, skupna moč pa je 105 kW (143 KM). Z navorom, ki ga prispeva elektrika, je avto precej živahen, predvsem na mestnih skokih med križišči. Menjalnik, ki kombinira klasični in elektro motor, ima štiri mehanske in dve električni prestavi, kar pa voznik ne bo opazil, vse skupaj poteka zelo gladko in brezšivno.

V osnovi se na elektriko peljemo do 50 km/h, če pri tem seveda zelo zadržano stopimo na stopalko. Baterija z 1,2-kWh, ki se napolni med rekuperacijo, omogoča nekaj sto metrov elektrike, in predvsem ko je zaloga primerna, pomoč pri pospeševanju, končni cilj pa je tako ali tako zmanjševanje porabe. Trije načini vožnje, eco, standard in sport, ne pomenijo pretirane razlike, morda se vse še najbolj občuti pri močnejšem pritisku na stopalko, to pa je tudi vse – športnejša vožnja pogonskemu sklopu ni pisana v gene. Čeprav se sprva sliši predvsem obetavno, 10,1 do stotice že na papirju pove, da gre za avto, ki bo nagradil bolj umirjene voznike.

Podvozje omogoča dobro lego, je pa trša nastavitev na 19-palčnih kolesih dovolj, da na neravninah ali jamicah kar lepo zaropota od tam spodaj. To ne pomeni, da juke ni udoben, pač pa da poziranje na največjih kolesih prinese tudi nekaj kompromisov. Povprečna poraba na testu naj bi bila pri petih litrih, a bo prej kak deci ali dva čez šest litrov, pa še to, če se vam res ne bo mudilo.

Igriva notranjost je namenjena dvema odraslima potnikoma in pogojno dvema majhnima otrokoma zadaj. Digitalizacija razen večjega zaslona infotainmenta in zaslončka med klasičnima merilnikoma moči in hitrosti še ni popolna. Materiali so solidno izbrani, prav tako je zadovoljiva tudi izdelava. Očem prijazna notranjost, z dimenzijami primerno notranjostjo in japonskim pojmovanjem oblikovanja.

Prtljažnik zaradi hibridnega pogona meri 354 litrov (namesto 422), a za dva odrasla, dnevne nakupe in običajno kramo je več kot dovolj.

Z opremo Tekna in močnejšim hibridnim pogonom avto stane 31.730 evrov.