Vsebino omogoča Hrvaška turistična skupnost
Severna Hrvaška ni pogosto na radarju slovenskih turistov, čeprav je oddaljena le uro vožnje, največ dve, in čeprav ponuja popolnoma vse, kar turisti običajno iščemo: odlično kulinariko, bogato kulturno dediščino in pestro umetniško produkcijo, možnosti za miren oddih in raznovrstne aktivnosti na prostem. Valovito, gričevnato območje je med najbolj gospodarsko razvitimi predeli naše južne sosede, poleg gospodarstva pa relief ponuja tudi dobre možnosti za kmetijstvo. In tako so že ustvarjeni temelji za način življenja, v katerem se dobro počutijo tako domačini kot tudi obiskovalci.
Prvi naseljenci že v prazgodovini
Ker je bila severna Hrvaška razmeroma napredna že v preteklih stoletjih, je dober temelj turizma njena bogata kulturna dediščina, ki se ne kaže zgolj v arhitekturi, temveč tudi v običajih, pesmih, oblačilih in podobnem. Območje je bilo naseljeno že v prazgodovini, kar si je mogoče ogledati v Muzeju krapinskih neandertalcev, skozi vso zgodovino pa so se izmenjevali številni vladarji. Vpliv Avstro-Ogrske je še viden na pročeljih meščanskih hiš v Zagrebu, Čakovcu in Varaždinu, medtem ko lahko srednjeveško zgodovino spoznavamo tudi v posameznih gradovih in dvorcih, posejanih po zelenih gričkih.
V Hrvaškem Zagorju stoji denimo eden najlepših hrvaških dvorcev, Trakošćan, ki se v pisnih virih prvič pojavi leta 1334, čeprav je bil verjetno zgrajen že konec 13. stoletja. Prav tako v Zagorju na vzpetini blizu naselja Desinić kraljuje mogočni Veliki Tabor, priča viharnega ljubezenskega razmerja med Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško. Morda bi bilo zanimivo letos, ko slovenska predstavnica na Eurosongu Raiven opeva žalostno usodo Veronike, podrobneje raziskati zgodbo, ki se je začela prav sredi slikovitih vinorodnih zagorskih gričev. Na mnogih med njimi, denimo na Ravni gori, Madžerkinem bregu ali Ivanščici, stojijo razgledni stolpi, s katerih se ponujajo čudoviti razgledi po vsej pokrajini.
Po rekreaciji se prileže kaj dobrega za pod zob
In ko smo že sredi vinorodnih gričev, se seveda ne moremo upreti kozarcu rujnega, ki ga pridni domačini pridelujejo skoraj na vsakem pobočju. Trta je tukaj že od nekdaj, saj je fosilizirani list prednika vinske trte, ki so ga našli v Radoboju, star približno 12 milijonov let. Najbolj razširjena so lahka in sveža bela vina, ki jih zagorski vinarji prodajajo pod blagovno znamko Zagorski bregi. Da pa ne bomo pili na prazen želodec, boso poskrbeli gostinci s pristnimi domačimi specialitetami: pečenim puranom, mlinci in seveda štruklji, ki so tukaj najpogosteje pečeni v smetani.
Obilici hrane bomo najbolje zadali nasprotni udarec z rekreacijo, za katero je v severni Hrvaški nešteto možnosti. Po gričkih in dolinicah se lahko podamo peš ali s kolesom (psst, dovoljena so tudi taka s pomočjo elektrike) ali si jih ogledamo s konjskega hrbta. Drava in Mura kot glavni vodni žili pokrajine sta dovolj globoki in široki, da se lahko na valove podamo z rafti, če si hočemo pokrajino ogledati iz zraka, pa so nekateri hribi ravno prav visoki, da ponujajo dobro vzletišče za jadralna padala. Utrujene mišice pa lahko sprostimo v katerih od številnih termalnih kopališč z lepo urejenimi bazeni in bogato ponudbo dodatnih storitev.
Prireditve za domačine in turiste
Celoletno turistično ponudbo pa v severni Hrvaški popestrijo še s prireditvami, na katerih se v prvi vrsti družijo in zabavajo domačini. Letos poleti bo še posebno slovesno v Čakovcu, saj tamkajšnji festival Porcijunkulovo obstaja že okroglih 60 let, prvič so ga namreč pripravili leta 1964. Zaščitni znak enotedenske prireditve konec julija oziroma v začetku avgusta je kopica pisanih dežnikov, ki jih obesijo nad ulicami. Slab mesec dni pozneje pa oživijo ulice Varaždina, saj se množice obiskovalcev zgrnejo na Špancirfest, ki že nekaj let velja za največji in najbolj raznolik festival na Hrvaškem. Zaznamujejo ga koncerti, ulični performansi, ustvarjalne delavnice, otroške predstave, razstave, bogata gastronomska ponudba in spremljevalni dogodki, ki se prepletejo v nepozabno vzdušje za vse udeležence.
Ko se s prvim jesenskim hladom mestne ulice izpraznijo, pa obiskovalcem še vedno ostanejo obiski muzejev, kakršen je tisti v Starem gradu Varaždin ali Eko muzej v Čakovcu, iz katerega vodijo poti naprej po Medžimurski županiji. Ali pa se podajo naprej v Bjelovarsko-bilogorsko in Koprivniško-križevsko županijo, kjer čakajo še številni neodkriti turistični biseri.
