Darinko Kores Jacks
Stopiti na podij Jazzlenta ni le čast, ampak posebna priložnost, ki so je deležni le najbolj prepričljivi slovenski glasbeniki. Predlani je podij - ki v praksi pomeni tri koncerte z zasedbami po izbiri v okviru dobro obiskanega Festivala Lent, od tega enega na odru Minoritov z drugim največjim avditorijem na festivalu - pripadel svetovno uveljavljenemu mariborskemu kitaristu Samu Šalamonu. Ki si je za osrednji koncert omislil družbo peščice priznanih glasbenikov in skoraj 30 mladih kitaristov v razponu nekako od sredine osnovne do konca srednje šole, sicer učencev njegove glasbene šole Takt Ars.
Poskus je postal tradicija
No, ja, saj ne more biti popoln flop, so komentirali skeptiki še tik pred koncertom. Vsakdo od nastopajočih mladcev ima starše, mnogi še stare starše, brate in sestre, strice in tete ... pa sošolce in prijatelje - in v seštevku je že to več kot dovolj za tistih okrog 500 sedežev na tribuni. A so prišli tudi kar številni ljubitelji glasbe brez sorodstvenih in prijateljskih povezav z nastopajočimi - in večinoma odšli zadovoljni, celo navdušeni. Zakaj torej ne bi omogočili tovrstne javne predstavitve in dodatne izkušnje tudi naslednjim generacijam?
Rečeno - storjeno. Lani je bil koncert v veliki dvorani mariborskega Narodnega doma (ND) eden uvodnih dogodkov vsakoletnega cikla Jazz v ND in doživel je lep uspeh. Naslednja generacija pa se je predstavila prav tam minuli ponedeljek, deloma z repertoarjem že preizkušenih in deloma povsem novih, prav za to priliko ustvarjenih skladb. In seveda z drugačnim naborom uveljavljenih gostov.
Takt Ars Orchestra
Na koncertu so kot člani orkestra nastopili baskitarista Pia Zala Meden in Erik Vuga ter kitaristi Niki Fišer, Urban Kolarič, Jure Gračner, Jakob Podlesek, Adrian Čurin, Timotej Lubej, Bine Zgaga, Tine Gergič, Jaka Topič, Janin Vezonik, Primož Perko, Alja Rojko, Ana Blažič, Filip Urnaut, Aleksej Čosič, Marko Vaupotič, Nina Dobaj, Mojca Gumzer, Gašper Drev, Tine Mihailovič Krpan, Nace Preglav, Til Trinkaus, Zoja Mlakar, Brin Trstenjak, Andrej Pec in Matevž Fišer.
Iskano in najdeno ravnovesje
Že zgolj zven dobrih dveh ducatov (večinoma električnih) kitar je markanten. In pri tovrstnih koncertih je treba upoštevati tako zelo različno znanje učencev kot dati vsaj tistim bolj kompetentnim možnost izkazati se. Njihove slogovne preference so dokaj različne, najpogosteje bolj rockovske, deloma bluesovske ... in le manjšinsko jazzovske. Deloma že zato, ker jazz vendarle zahteva nekaj več zrelosti in improvizacijske okretnosti. A ta je zaželena tudi v drugih zvrsteh sodobne glasbe in jo šola Takt Ars spodbuja precej izraziteje od klasičnih glasbenih šol, ki pa dajejo morda večji poudarek tehnični perfekciji. A tudi te vsaj nekaterim učencem ne manjka. Seveda je velik izziv harmonična usklajenost tako velike in raznolike skupine mladih z izkušenimi solisti. A Šalamonu, ki je v tem delu le koordiniral početje vseh drugih, je spet uspelo najti tisto ravno pravšnje ravnovesje.
Ta koncert je bil vrhunec in zaključek skoraj dve uri in pol dolgega glasbenega večera, pred premorom pa se je Šalamon predstavil še kot član tria brez basa skupaj z Mureškičem in Levyjem ter Gombačem kot posebnim gostom pri enem komadu. Zelo duhovito muziciranje hkrati nenavadne in vrhunske zasedbe pa je bilo žal preveč časovno omejeno, da bi se v pričakovanju nadaljevanja povsem razvilo in razživelo ter prišlo do zares polnega izraza.
