V ospredju prevladujočih tem in javnih razprav o koronakrizi so glede na vpetost in vse večjo (pre)obremenjenost predvsem zdravniki oziroma kadri v zdravstvu, ki so nedvomno v eni odgovornejših in odločilnejših vlog in so v vse večji meri usmerjeni v zdravljenje bolnikov s covidom. V ozadju povezane celote - ki se, če naj bo premagovanje virusa dolgoročno uspešno, vse bolj izrisuje kot nujna sestavljanka vseh členov - pa so še drugi kadri, manj opazni in opaženi. Tudi čistilke, zlasti v zdravstvenih ustanovah, pa ne le teh, ki morajo vzdrževati čistočo prostorov, jih prezračevati, razkuževati bistveno bolj kot običajno, še temeljiteje drgniti tla in ne prezreti marsikatero malenkost, opravljajo težje delo, kot je že sicer. Nasploh velja, da je pogosto prej opaženo, če je kje kaj slabše očiščeno, kot pa, kadar so tla zloščena do sijaja. A te zaznave so bržkone zasidrane v naše delovanje in reakcije nasploh, ker se dobro ali vsaj korektno opravljeno delo pričakuje, je samoumevno in se ne (po)hvali posebej, slabo pa hitreje pograja.
Čistilke so med najbolj podplačanimi delavci. Nizka plača je še manj dostojna ne le glede na naravo in fizično zahtevnost dela, ki z leti ponavljajočih se istih gibov pušča posledice v zdravju, ampak kdaj še bolj zaradi brezbrižnega odnosa ljudi, ki nemalokrat ne pazijo niti, kako vstopajo v prostore in kakšne zapuščajo. Odkar je naš vsakdan pospremljen z razkužili ter sta izpostavljeni čistoča in higiena, je ta vidik toliko bolj pomemben - tudi kot širša ravnanja vseh nas, ki pomenijo medsebojno upoštevanje in ne nazadnje spoštovanje. Razkužila so zdaj domala na vsakem koraku, nikoli prej se nismo toliko ukvarjali s čistočo rok - ne glede na povezanost higiene in čistoče s širjenjem bolezni že iz časov, ko koronavirusa še niti nismo poznali. Pri zaščitni opremi so bile izpostavljene predvsem maske, manj pa bolj dostopna razkužila. A tudi teh, kot se je izkazalo na terenu, marsikatere zdravstvene ustanove ali domovi za starejše niso imeli v zadostni meri - čeprav je hkrati to bila tudi plat, za katero bi lahko ustrezneje (po)skrbeli že v "normalnih" časih.
Vredno je kdaj premišljevati o vlogah vseh nas - od osnov, med katere se umešča tudi skrb za čiste prostore, v katerih se izmenjujejo številni različni ljudje, za katerimi nato dnevno čistijo iste čistilke. Dobro bi bilo bolje ceniti vse samoumevnosti, ki so očem bolj skrite. Ali kot nazorno opozori čistilka s tremi desetletji delovne dobe iz koroškega zdravstvenega doma, preprosto odgovorno opraviti vsak svoje delo in po možnosti bolj misliti eden na drugega. In ne nazadnje, čeprav je to že plat širšega konteksta: čistilke nimajo vzvodov, da bi glasno opozarjale in pritiskale, naj se dvig minimalne plače vendarle ne zamrzne. Večkrat smo slišali, koliko da vlada na zaščito najranljivejših skupin in delovnih mest - morda pa je prav na točki minimalne plače priložnost, da to (še) podkrepi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
