Le še korak do dokončnega zdrsa v avtoritarni režim

To je absurdno. Zanj sta pomembna le moč in denar, ne pa Madžarska in njeni prebivalci,« se ogorčen odzove 18-letni gimnazijec Benedek, ko v središču Budimpešte, le streljaj od znamenite Vaci utce, stojiva pred plakatom, s katerega z nasmeškom na obrazu konzervativni predsednik madžarske vlade Viktor Orban volivce nagovarja s trumpovskim sloganom: »Za nas je Madžarska na prvem mestu.«
»S tem sloganom uspeva pri tistih dva milijona njemu zvestih volivcev, ki mu slepo verjamejo ne glede na to, kaj počne. In to, kar dela zadnjih osem let, je centralizacija moči ter skrb za bogatenje lastne družine in njemu lojalnih sodelavcev in prijateljev. Vsi drugi smo nepomembni,« razlaga Benedek, ki se pod Orbanovim režimom počuti zatiranega. »Ta oblast mi daje občutek, da sem nič, da moj glas ne šteje.«

Volivci pred težko nalogo

Volivci – kar 60 odstotkov vprašanih v eni od raziskav je izrazilo željo po spremembi oblasti - so pred težko nalogo. Čeprav se zlasti zadnji teden kažejo znaki povezovanja, so opozicijske stranke tudi osem let po porazu še vedno razdeljene, egoistične, brez programa. Poleg tega številni volivci, tako kot gimnazijec Benedek, ne verjamejo starim silam; socialistom ali nekdanjemu premierju Ferencu Gyurcsanyiju, ki zdaj vodi Demokratično koalicijo, češ, da so že dokazali, da ne znajo vladati in so »kradli«, tako kot to počne sedanja oblast. Mnogi zato upajo v nove, še neomadeževane stranke, kot sta Momento, ki je zbral dovolj referendumskih podpisov, s katerim so preprečili kandidaturo Budimpešte za olimpijske igre, in pa zelena stranka LMP.
A da bi osvojili večino od 106 poslanskih sedežev, ki se v 199-članski parlament volijo neposredno, bi se morali poenotiti glede kandidatov v volilnih okrajih. Tu pa je še ena, za marsikaterega volivca nepremostljiva ovira. Omenjene liberalne stranke bi se za uspeh morale povezati tudi s še pred kratkim skrajnodesničarko stranko Jobbik, ki je slovela po protiromsko in protijudovsko nastrojenih stališčih. Danes njen predsednik Gabor Vona ustvarja podobo modernejše stranke, ki naj bi se otresla vseh ekstremizmov. Kot glavne točke napoveduje boj zoper korupcijo, vrnitev mladih v domovino in prizadevanje za socialno državo. A mnogi njihovi preobrazbi ne verjamejo. Tudi Andras Pap, strokovnjak za nacionalizem z Madžarske akademije znanosti, ne. »Jobbik se je v stališčih pomaknil proti političnemu centru, a ne deluje verodostojno. Tudi političnega programa nima. Edino, kar lahko slišimo, je leporečenje. Nasprotno je Fidesz postal radikalen, volivci so začutili, da lahko v tej stranki sprostijo svoje frustracije, in marsikateri se je zato od Jobbika preselil k Orbanu,« pravi Pap, ki opozarja tudi na lažno fasado Fidesza. »Orban nenehno govori o liberalni demokraciji, katere temelj so delo, vera in narod. A v nasprotju s Poljakom Jaroslawom Kaczyinskim in njegovo stranko Zakon in pravičnost, ki v te ideale tudi verjame, sta za Orbana edina ideala moč in denar. Ideologija je le maska, za katero skriva resničen interes.«
Tako se Jobbiku obeta, da bo postal največja opozicijska stranka. Nervoza pri Fideszu pa narašča, še posebno po porazu pred dobrim mesecem na nadomestnih županskih volitvah v Hodmezovasarhelyju, dotedanji utrdbi Fidesza, kjer je s podporo vseh strank, od skrajno desne do leve, zmagal »razočarani podpornik Fidesza«, kot se je samooklical samostojni kandidat Peter Marki-Zay.

Fideszova mašinerija s polno paro

To je marsikomu dalo upanje, da so spremembe vendarle mogoče, čeprav Fideszova medijska mašinerija deluje s polno paro. Pod vladnim nadzorom ali v lasti Orbanovih prijateljev in oligarhov je 90 odstotkov medijske sfere. »Če nimaš interneta, in na podeželju je takšnih območij veliko, živiš v vladnem informacijskem balončku. Ta pa iz ure v uro neutrudno producira lažne novice, lažne fotografije in vse, ki upajo misliti drugače kot vlada, označuje kot Soroseve plačance,« opisuje Attila Batorfy, novinar na enem od redkih neodvisnih spletnih portalov Atlatszo, ki je bil pred šestimi leti ustanovljen s pomočjo Soroseve Odprte družbe, da bi pisal o vse bolj razraščajoči se oblastniški korupciji.
»Ljudje mislijo, da urednika vsak dan pokliče Soros in mu naroči, o čem naj pišemo. Pa seveda to ne drži,« na absurdnost opozori novinar, ki preseneti s trditvijo, da je na Madžarskem danes zlata doba za preiskovalno novinarstvo. »O vsem lahko pišemo. Skupaj s kolegi iz nekaterih drugih spletnih portalov smo razkrili številne korupcijske primere, podprte z dokazi o tem, kako se je v žepe Orbanove družine, najvišjih strankarskih in vladnih članov ter njegovih oligarhov iz državnega proračuna, predvsem pa iz evropskih sredstev, ki so bila namenjena za investicije v javno infrastrukturo in druge projekte za razvoj regije, steklo na stotine milijonov evrov. A se nič ne zgodi, saj državni tožilec, ki je povezan z oblastjo, ne ukrepa.«
»Ko razkrijemo kakšne nečednosti, Fideszovi podporniki še bolj stopijo v bran stranki in vladi. Pri tem slišiš naravnost iracionalne argumente; češ, saj predsednik vlade mora biti zelo bogat, da ne bo nagnjen h korupciji, ali bolje, da imajo naši, Madžari, saj vsaj plačajo davke v državi, ne pa tuja podjetja. Zato tudi prepričanje Orbana in njegovih najtesnejših sodelavcev, da so tako rekoč nepremagljivi in nedotakljivi,« pravi Batorfy, ki na vprašanje, ali se na Madžarskem lahko zgodi slovaški primer Kuciak, odvrne nikalno. »Menim, da je Orban za kaj takega prepameten, poleg tega ima medijski imperij, ki mu dobro služi.«
Eden od Batorfyjevih kolegov, ki ne želi biti imenovan, saj je Orbanov poseg v medije občutil pred osmimi leti, ko je bil tako kot še nekaj sto kolegov odpuščen iz javnega radia in televizije, se ne strinja z njim: »Fizično nasilje se ne zgodi čez noč, temveč postopoma. Danes smo priča vse večjemu verbalnemu nasilju, kampanji, ki gradi na strahu in sovraštvu pred migranti, Romi, in je uperjena zoper vse, ki ne mislijo enako kot oblast.« Ob tem spomni na Orbanov govor na nacionalni praznik 15. marca, ko je napovedal »moralno, politično in pravno« povolilno maščevanje vsem, ki jih sam razume kot sovražnike. In na identifikacijo in izrek denarnih kazni 15- in 16-letnikom, ki so ta isti dan protestirali. To so ravnanja, ki lahko pripeljejo tudi do fizičnega nasilja, če se oblast tako odloči,« poudarja novinar, ki je, tako kot Batorfy, prepričan, da bo eden od Orbanovih ukrepov po volitvah, če dobi zadosti glasov za oblikovanje močne vlade, uničenje ali poskus podreditve še preostale peščice medijev. Da mu je všeč Putinov način vladanja, Orban nikoli ni skrival.

Poraženci - ljudje z najnižjimi dohodki

A vrnimo se k mladim. Ti so sredi prejšnjega meseca protestirali, ker so nezadovoljni z izobraževalnim sistemom. Ta vlada je starostno mejo obveznega šolanja znižala z 18 let na 16, obenem pa je z dvigom točk vpis tako v srednje šole kot na fakultete močno omejila, kar se kaže že tudi v številkah. Če se je v šolskem letu 2005/2006 v prvi letnik fakultet vpisalo 380.000 brucev, se jih je v letu 2016/2017 vpisalo le še 250.000. Dolgoročno bo to imelo vpliv na izobrazbeno strukturo in posledično tudi na ponudbo delovne sile na trgu.
»Če si reven, nimaš skoraj nobenih možnosti izobraževanja na fakulteti, saj je študij postal drag in brez precejšnje pomoči staršev ne gre. Segregacija, zlasti Romov in revnega prebivalstva, je močno prisotna. Socialna mobilnost prebivalstva na Madžarskem je najnižja med državami članicami EU,« pravi sociolog Balint Misetics, ki poleg vseh, ki cenijo pravno državo, pluralnost, demokracijo in svobodne medije, med največje poražence Orbanovega režima šteje prav ljudi z najnižjimi dohodki. "Sistem obdavčitve in različnih socialno-družinskih transferjev je narejen tako, da več kot imaš, več profitiraš. Obenem je sedanja vlada uvedla enako obdavčitev na plače ne glede na višino dohodka, in jasno je, da so izgubili prav tisti z najnižjimi dohodki. Do nadomestila za izgubo službe si upravičen le tri mesece, kar je najmanj v vseh državah EU, kasnejša socialna pomoč pa ne znese niti 100 evrov,« pojasni Misetics. Da bi država zmanjšala brezposelnost, je že pred leti uvedla javna dela, ki so bila predvidena kot kratkoročen ukrep, a so postale dolgotrajen način zaposlitve – vanje je vključenih že okoli 200.000 ljudi. Javna dela težko omogočijo preživetje, kaj šele, da bi se ti uspelo izvleči iz začaranega kroga revščine. Zaposleni, ki najbolj skrbijo za urejenost krajev ali delajo na državnih posestvih, prejmejo približno 140 evrov plačila, kar je tretjina minimalne plače. Ob tem, tako Misetics, nastajajo številne zlorabe. Od tega, da so župani tisti, ki odločajo, kdo in kdaj bo upravičen do javnega dela, da so javni delavci prisiljeni izvajati agitacijo za Fidesz, do tega, da redno zaposlene odpustijo in jih preusmerijo na javna dela, da privarčujejo pri njihovih plačah in drugih delavskih pravicah. Poleg tega, pripoveduje sociolog, je Orban s propagando javnost prepričal, da so revni predvsem Romi. »Seveda to ne drži. Podatki kažejo, da ima skoraj četrtina prebivalstva težave pri plačevanju položnic, enak delež ljudi živi v bivališčih, ki niso primerna. »Seveda je vse odvisno od kriterijev, ki se upoštevajo, a dejstvo je, da malo manj kot tretjina prebivalstva na Madžarskem živi pod pragom revščine. Zlasti skrb vzbujajoča je revščina otrok, saj je tudi nedavno objavljeno poročilo varuha človekovih pravic pokazalo, da kar tretjina otrok pristane v reji, ker starši nimajo materialnih možnosti, da bi jih preživljali. In to najbolj odraža absurdnost madžarske družbe; ljudje, ki se znajdejo v stiski in jim grozi, da ostanejo brez bivališča, se, namesto da bi poiskali pomoč pri pristojnih institucijah, skrivajo pred njimi, saj se zavedajo, da če bodo izgubili dom, bodo izgubili tudi otroke,« razlaga Misetics.
A namesto da bi se ukvarjal z zmanjševanjem socialne neenakosti - da ni zagovornik socialne države, saj je ta nekonkurenčna, je Orban izjavil že leta 2012 v enem od svojih nastopov – in z izboljšanjem zdravstvenega sistema, ki je tako glede opremljenosti kot kadrovske zasedenosti na psu, je pozornost iz domačih težav preusmeril v vzbujanje strahu pred begunci in migranti.

Vse je načrtovano kratkoročno

Madžarska je država, ki je bila ranjena skozi zgodovino – porazi v vojnah, invazija, ruska okupacija, revolucija –, največjo katastrofo je prinesla Trianonska pogodba, ko je Madžarska izgubila dve tretjini svojega ozemlja in tretjino prebivalstva, ki se je naenkrat znašlo v sosednjih državah, zato imajo Madžari zgodovinske strahove in občutek, da jih lahko obrani le močan voditelj, kar je Orban znal spretno izkoristiti. K Orbanovemu uspehu z vzbujanjem strahu pred nevarnostjo, ki je na Madžarskem ni – migranti -, Misetics dodaja še dejstvo, da so Madžari zelo homogena družba. »V večjem delu Madžarske nimaš možnosti videti človeka, ki ni belopolt, zato ob vladnomedijski histeriji večine Madžarov ne moreš kriviti za odziv, kot smo mu priča. Večina si tudi ni sposobna privoščiti tedna dni počitnic, kaj šele odhoda v tujino. In vse to, v kombinaciji z izrazito ksenofobno propagando, je prispevalo k temu, da imamo danes - čeprav ni sprejemala rešitev, ki bi koristile večjemu delu družbe - vlado, ki je relativno popularna, a je večina ne podpira. Zato pa so Fideszovi podporniki najbolj organizirana manjšina,« pravi Misetisc, ki, čeprav se je izobraževal tako na Oxfordu kot v ZDA v nasprotju z okoli 600.000 mladimi, ki so v času Orbanovega režima zapustili državo v iskanju boljše prihodnosti, ostaja doma. Njegov argument: »V tujino sem vedno odhajal, da bi s pridobljenim znanjem poskušal odpraviti probleme doma. Kljub temu ne obsojam tistih, ki so odšli. Sam sem odlično izobražen belopolt človek iz srednjega razreda in imam na voljo več možnosti, kako bom živel. Poleg tega nimam otrok. In to je pri odločitvi, ali boš ostal ali ne, zelo pomembno, saj se moraš odločiti, ali bodo otroci odraščali v trenutno nič kaj spodbudnem okolju in obiskovali države šole, kjer kvaliteta vedno bolj pada, ali pa boš vsak mesec sposoben odšteti nekaj sto evrov za privatne šole,« pojasni Misetics.
Nad odhajanjem mladih v tujino je zaskrbljena ekonomistka Anges Hars z Raziskovalnega ekonomskega inštituta Kopint – Tarki. »Ob zniževanju vpisnih mest na fakultetah in nevarnosti, da se mladi ne bodo vrnili iz tujine, Madžarski grozi, da bo postala država s pretežno nizko kvalificirano delovno silo. Še zlasti pereč je odhod mladih zdravnikov, ob zniževanju sredstev za izobraževanje je vprašljiva tudi kakovost pedagoškega osebja čez leta,« opozarja Harseva, ki sicer priznava, da ekonomska slika države okreva. »A je v primerjavi z regijo okrevanje počasnejše, kot bi lahko bilo,« poudarja. Ob tem gospodarsko rast, ki se je lani gibala pri štirih odstotkih BDP, skoraj izključno temelji na evropskih sredstvih, ki so postala sinonim za korupcijo, in tujih investicijah. Tu prednjači Nemčija. Audi, Mercedes in Bosch veljajo za največje tuje zaposlovalce, saj delovna mesta omogočajo kar 35.000 Madžarom. Največji problem madžarske ekonomije, tako Harseva, pa je, da vlada nima izdelanih dolgoročnih strategij delovanja na posameznih področjih. »Vse je načrtovano kratkoročno, pri čemer vlada, namesto da bi vlagala v pomembne sektorje države, kot so izobraževanje, zdravstvo, sociala in zaposlovanje, vlaga v športne stadione in podobne reči, ki jih ljudje vidijo in s katerimi si pridobiva njihovo podporo. Posledice tovrstne zgrešene politike bomo občutili že čez nekaj let.«
Kakšno vlogo bo imel takrat Orban v madžarski politiki, je nehvaležno ugibanje. Nekateri naši sogovorniki dvomijo, da bi se Orban, ki velja za karizmatično-nacionalistično-populističnega voditelja, ki odloča o vsem v državi, hkrati pa od svojih sodelavcev in oligarhov zahteva brezpogojno lojalnost, poslovil od oblasti po mirni poti, brez poskusov mobilizacije množic in uporabe vseh pravnih sredstev. Skoraj gotovo pa bo njegova četrta zmaga prinesla obračun še z zadnjimi do oblasti kritičnimi mediji, sodniki na sodiščih, ki so se doslej izognili delovanju pod vladnim diktatom, in organizacijami civilne družbe.