Zakaj umetnik s svojim delom ne more dostojno zaslužiti?

Barbara Čeferin se mi je vedno zdela pogumna ženska. Kot mlada fotografinja je med vojno za Slovenijo fotografirala nekaj zgodovinskih trenutkov. Precej časa je snovala svojo Galerijo Fotografijo in jo leta 2003 tudi odprla. Orala je ledino s svojim galerijskim delom in k nam pripeljala velika fotografska imena, kot so Marc Riboud, Helmut Newton, Roger Ballen in Nino Migliori.

Danes je tista gonilna sila, ki si še najbolj prizadeva za uveljavitev slovenske fotografije v mednarodnem okolju, za razvoj trga in izobraževanje javnosti o tej umetniški zvrsti. Ljubitelji fotografije, ki radi posedajo v knjigarni njene galerije, kjer ob skodelici kave ali čaja listajo po najnovejših knjigah o fotografski umetnosti, že čakajo na novo razstavo. Ulovila sem jo, ko je bila z eno nogo že na sejmu umetniške fotografije Photo Basel, z drugo pa pri pripravah programa mednarodnega festivala Kranj Foto Fest, ki bo avgusta to srednjeveško mesto spet spremenil v stičišče sodobne fotografije.

Za vami je prvi Ljubljana Art Weekend. Ste zadovoljni?

Hvaležna sem Pieri Ravnikar, ki je pripeljala Art Weekend v Ljubljano in v organiziranje dogodka povezala javne institucije, zasebne galerije, umetnike in kustose v nagovarjanju zbirateljev in širše javnosti. V Slovenijo je prišla mednarodna zasedba profesionalcev z različnih področij umetnosti, pretežno zbirateljev, ki so odkrili, kako vitalna je slovenska umetniška scena.

Se lahko primerjamo s tujino?

Ni dvoma o tem, da ima slovenska umetnost svoje mesto v mednarodnem prostoru, ni pa še uveljavljena na mednarodnem trgu, in k boljši prepoznavnosti lahko zelo veliko pripomore prav takšna platforma, kot je Art Weekend. Iskreno upam, da bodo pristojni prepoznali vso širino takšnega dogajanja in širše finančno podprli nadaljnje izvedbe. Čeprav je umetnost pri nas v zadnjih letih vključena v turistično strategijo, ostaja še veliko neizkoriščenega potenciala v tem pogledu, poleg tega je še vedno treba poudarjati tudi njen ekonomski pomen.

Ko ste leta 2003 ustanovili Galerijo Fotografija, prvo zasebno galerijo, specializirano za umetniško fotografijo v Sloveniji, ste bili zelo drzni. Kaj je bil vaš cilj?

Vodila me je močna želja, da bi zagotovila fotografski umetnosti primeren prostor za povezavo med ustvarjalci/umetniki ter strokovno in laično javnostjo, ob tem pa pomagala razvijati trg, da bi nekoč umetniki - v tem primeru tisti, ki pri svojem ustvarjanju uporabljajo fotografijo - lahko živeli od prodaje svojih del. Pri tem je ključna vzpostavitev ekosistema, ki enakovredno vključuje ustvarjalce, galerije, strokovnjake in javnost.

Del tega trga je tudi knjiga in v galeriji imate tudi knjigarno.

Prek knjig se širi znanje, hkrati so knjige tudi v fotografski umetnosti pomemben del ustvarjanja. Tako kot ilustracija je fotografija zelo pomembno izrazno sredstvo v knjižnih izdajah. Zato sem se tudi lotila projekta Fotocone, dela Slovenskega knjižnega sejma, ki svoj program prav tako namenja fotografiji. Po nekaj uspešnih projektih nisem čisto prepričana, da se pristojni za področje knjige že zavedajo, da je tudi fotoknjiga pomemben del nacionalnega knjižnega programa. V mednarodnem prostoru s tem nimajo težav. V naši galerijski knjigarni skušamo vse to v dokaj mikro obliki predstavljati slovenski javnosti.

V galeriji že skoraj dve desetletji skrbite za predstavitev in izobraževanje o avtorski fotografiji, organizirali ste vrsto odmevnih razstav (npr. Neorealizem, nova podoba v Italiji 1932–1960), predavanj, gostili pomembna svetovna imena iz sveta fotografije (Roger Ballen, Luiza Simons, Jadran Lazić) ... Je še kaj, kar manjka v vašem mozaiku in bi si želeli uresničiti še pred 20. obletnico?

Vsak od sodelujočih je s svojim pristopom dodal košček v mozaiku delovanja galerije. V našem galerijskem delovanju je ves čas zelo pestro, saj vse družbene, ekonomske in socialne spremembe vplivajo tudi na naše delovanje, kar pomeni, da so redka obdobja relativnega miru.

Galerije ni brez avtorja, avtor pa tudi veliko težje preživi brez galerije. Se avtorji tega zavedajo?

Ja, res je, da umetnik brez galerije težko deluje, galerija brez umetnika pa tudi ni galerija v polnem pomenu, ampak bolj prodajalna, zato mislim, da je ključno za uspeh sodelovanje galerije in umetnika. Pri tem se morata obe strani zavedati svojih pravic, predvsem pa dožnosti. V Galeriji Fotografija tesno sodelujemo samo s tistimi umetniki, ki se tega zavedajo. Vsaka stran vloži v to veliko truda, časa in denarja, zato je nesmotrno, da bi se trudil za nekoga, ki tega ne spoštuje. Res pa je tudi, da je treba veliko zadev sistemsko urediti, da bo delovanje galerije in umetnika v polnem pomenu te besede in s tem krepitev umetnostnega trga mogoča. Mislim predvsem na ureditev davčne zakonodaje, saj je davčna olajšava pri nakupu umetnin velik spodbujevalec umetnostnega trga, kar se je pred več leti že pokazalo, pa so na žalost v nekem trenutku pristojni to ukinili, vsi prihodnji ministri in odločevalci pa se temu izogibajo. Res mi ni jasno zakaj, saj razvit umetnostni trg prinese veliko tudi v davčno blagajno. Zakaj mora biti umetnik obsojen na prekariat, na socialno dno? Zakaj ne more s svojim delom dostojno zaslužiti? Zakaj je pri nas še vedno zelo razširjeno mnenje, da se pri nakupu umetniških del lahko baranta, niža ceno, češ, saj umetniki delajo iz svojega veselja. Prepričana sem, da uspešni v drugih poklicih prav tako svoje delo opravljajo z veseljem, pa jim zato nihče ne oporeka primernega zaslužka. In tako je pogosto, da okvirjevalec ali pa izdelovalec fotografije zasluži pri določeni fotografiji več, kot umetnik, ki je fotografijo ustvaril, in galerist, ki jo je prodal.

Znamo Slovenci ceniti fotografijo kot umetniško delo?

Obdobje korone je pokazalo, da je Slovencem likovna umetnost in v njenem delu fotografija ljuba, da je to nekaj, kar pogrešajo. Svojih fotografij načeloma ne razstavljate, pa vendar ste bili z njimi del razstave Ta vojna ni naša! V okviru projekta Zgodilo se je čisto blizu nas, ob 30. obletnici začetka vojne. Vas je bilo takrat strah?

V času osamosvajanja sem bila še zelo mlada in brez izkušenj. Že prvo noč oziroma jutro po osamosvojitvi sem doživela svoj k sreči ne preveč ognjeni krst, ko smo se s kolegoma Tomažem Skaletom z Dnevnika in Primožem Kališnikom (takrat je bil na Slovenskih novicah) prebili skozi cestne barikade v Ljubljani in okolici ter prišli kot prvi novinarji na brniško letališče. Medtem ko smo se sprehajali po praznem letališkem poslopju, so se tanki JNA že vkopavali okrog njega in smo malo pozneje z enim imeli tudi bližnje srečanje. Naše naivno prepričanje, da nam kot novinarjem nič ne morejo, se je že naslednji dan pokazalo za napačno, ko sta življenje na letališki stezi izgubila avstrijska kolega.

Ste imeli mentorja?

Ker nisem hodila na fotografsko šolo, so bili moji mentorji za fotografijo najprej Joco Žnidaršič in njegovi Delovi fotopreporterji, stara garda prekaljenih fotografov, kot so bili Miško Kranjec, Dragan Arrigler, Marjan Zaplatil, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič in Srdjan Živulović, pri katerih sem kot gimnazijka opravila prakso. Pozneje na Mladini pa Tone Stojko, takrat urednik fotografije.

Pogrešate čase fotoreporterstva in dela v medijih?

V svojem fotoreporterskem delu sem res uživala, a me je, da tako rečem, klic po ustanovitvi galerije odpeljal na drugo pot. Če ne bi imela rednega stika s fotografiranjem z delom za gledališče, bi mi to zelo manjkalo.

Fotografirali ste v SNG Drama, Glej, SMG, MGL, zdaj v Anton Podbevšek teater v Novem mestu. Kako drugače je fotografirati v gledališču in neopazno loviti odrsko magijo?

V fotografiranju v gledališču zelo uživam. Vedno pazim, da s svojo prisotnostjo ne posegam preveč v prostor igre in da sem, kolikor se da, neopazna in neslišna. Včasih je to zaradi »škljocanja« fotoaparata misija nemogoče, a pazim, da ne »streljam« kar po nepotrebnem. Zdaj z digitalnimi aparati sploh ni težko narediti na tisoče posnetkov, če želiš, saj ni treba za vsakih 36 posnetkov menjati filma. A se mi to ne zdi pravi pristop. Vseeno je treba fotografirati premišljeno, s tem ne mislim na avtocenzuro, ampak na premišljeno delo med fotografiranjem.

S tem bi se strinjali vsi dobri fotografi. Kakšne pa so mlade generacije slovenskih fotografov?

V zadnjih dveh letih smo v galeriji dobro okrepili seznam mladih umetnikov, s katerimi resno sodelujemo. Kljub svoji mladosti in pomanjkanju izkušenj je ta generacija zelo profesionalna glede odnosa umetnik-galerija. Razumejo to povezavo, tudi pravice in dolžnosti našega sodelovanja. Lucijo Rosc smo lani zelo uspešno predstavili na Dunaju v okviru umetnostnega sejma Viennacontemporary. Prav zdaj razstavljamo njena dela, poleg del mladega Andreja Lamuta in uveljavljenih Borisa Gaberščika in Uroša Abrama tudi na sejmu Photo Basel. Lamuta smo uspešno predstavili tudi na Photo London, kjer je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado Nikon and Photo London Emerging Photographer of the Year. Lani smo na sejmu Photo Basel predstavili dela mlade Tilyen Mucik in tudi v prijavah na letošnje sejme smo vključili nekaj mladih umetnic in umetnikov.