Disciplina in natančnost, potem je vse mogoče

Kdaj ste začeli trenirati?

Trenirati sem začel približno pri osmih, devetih letih.

Kdaj so se začele pojavljati težave z zdravjem?

Diagnozo sem dobil pri desetih letih in pol. Prej sem bil dva, tri mesece bolj brez moči, nenehno sem bil žejen, veliko sem uriniral in mama je prva pomislila na sladkorno bolezen. Pri zdravniku so mi izmerili previsok sladkor in me napotili na Pediatrično kliniko v Ljubljano. Tam sem ostal teden dni, da sem se naučil vse o bolezni in uravnavanju sladkorja v krvi. Potem sem bil približno leto dni še v remisiji, ker mi je trebušna slinavka še proizvajala nekaj inzulina in sem lahko s prehrano uravnaval svoj sladkor. Leto dni nisem nič dodajal, potem sem bil približno leto, dve na penih (peresnikih, op. a.), nekje od 14. leta sem na črpalki.

Kako ste sprejeli diagnozo?

Na začetku nisem razumel, kaj sladkorna bolezen pomeni. Najprej sem se krivil, da sem pojedel preveč sladkarij, in bilo me je strah, da ne bom mogel več trenirati hokeja. Ampak na srečo prvo leto nisem imel večjih težav. Hitro sem se navadil na zdravo prehrano, pa tega, da tehtaš ogljikove hidrate, da ješ petkrat na dan na tri ure. Vsa družina je začela bolj zdravo živeti, mama se je zelo potrudila, da so mi bile zdrave jedi všeč. Še vedno se trudi, mi pripravi jedi vnaprej in pove, koliko je ogljikovih hidratov v neki jedi. Med počitnicami sem na poletnem taboru spoznal še veliko otrok s sladkorno boleznijo in videl sem, da to ni nič posebnega, biti moraš samo discipliniran in natančen.

In kaj se je zgodilo po letu remisije?

Ko je bil sladkor vsak dan višji, sem šel nazaj na inzulin. Na začetku sem se kar lovil, da sem si s pravimi enotami uredil sladkor, po vsakem treningu sem imel hipoglikemijo. Po šoli sem šel na kosilo do prababice in ko sem imel ob treh popoldne trening, je bilo v telesu še veliko inzulina. Čez čas sem ugotovil, da si moram dodati manj inzulina. Tudi ko sem v 9. razredu začel trenirati na Jesenicah, je bila prva sezona kar naporna. Od pol šestih zjutraj do osmih zvečer sem bil v pogonu, zvečer, ko sem prišel domov, pa še kakšna domača naloga.

V drugem letniku ste celo sezono (od septembra do februarja) trenirali v Spångi na Švedskem. Ste se morali kaj posebej pripraviti za selitev v tujino?

Imel sem srečo, da sem na Švedskem živel s Slovencem. Naučil sem ga vse o sladkorni bolezni, tudi o možnih zapletih, da bi mi lahko, če bi bilo treba, pomagal. Poleg tega sem bil ves čas v stiku s svojo zdravnico v Sloveniji in celo sezono mi ni bilo treba niti na pregled.

Vas ni bilo ničesar strah?

Sam nikoli nisem na sladkorno bolezen gledal kot na oviro. Rekel sem si, da moram biti samo discipliniran in natančen, potem je vse mogoče. Poleg tega te sladkorna bolezen nauči, da je treba včasih narediti tudi kaj zase, za svoje zdravje. Koliko ljudi gre raje po liniji najmanjšega odpora, oseba s sladkorno boleznijo pa mora vedno početi dodatne stvari. Vsak dan si tehtaš hrano, šteješ ogljikove hidrate, paziš na sladkor v krvi, si športno aktiven … Ne moreš biti v povprečju, vedno moraš narediti nekaj več in to potem preneseš še na druge stvari, da še tam narediš več in si tako boljši.

Ste imeli kdaj večje težave s hipoglikemijo?

Enkrat sem si dal na tekmi v Nemčiji napačno enoto inzulina, po tekmi pa jedel bele testenine in začutil, da mi sladkor pada. Hitro sem odreagiral, se ulegel in popil sok. Je pa pustilo posledice in čeprav je bilo to že nekaj časa nazaj, se še danes bojim, da bi se hipoglikemija ponovila, zato pred tekmo vzdržujem malo višji sladkor. O tem sem se pogovarjal tudi s psihologom, ampak strah je težko premagati. Deloma mi pri boljšem občutku pomaga tudi senzor.

Kdaj in kaj jeste pred tekmo?

Če je tekma ob 18. uri, imam zadnji večji obrok že okoli 12. ure, denimo testenine z omako, tri ure in pol pred tekmo pa še lažji obrok, kakšne kosmiče. Včasih se na tekme težko pripravim, ker ne vem, koliko časa bom igral, koliko časa pa bom na klopi. Če se denimo pripravim, da bom veliko igral, potem pa ne dobim priložnosti, mi sladkor kar precej zraste in moram dodati bolus, večji odmerek inzulina, ki mi zniža sladkor v krvi.

Jeste tudi med tekmo?

Odvisno od tekme. Če sem več na ledu, moram kaj popiti ali pojesti. Vedno imam s seboj kakšen sladek napitek, sadno rezino, beljakovinsko tablico, prigrizek. Glukozne tablete mi niso preveč všeč.

In po tekmi?

Po tekmi najprej spijem beljakovinski napitek ali pojem beljakovinsko tablico, malo pozneje tudi kakšen riž, kuhan krompir, piščanca, solato … Ko sem bil mlajši, sem imel za po treningu v torbi vedno sendvič ali jogurt. Kot sladkorni bolnik se lahko ukvarjaš s katerokoli aktivnostjo, ključ je v tem, kako se nanjo pripraviš. Da paziš, kaj in kdaj ješ pred aktivnostjo, da pravočasno uravnavaš sladkor z inzulinom. Med samo vadbo spremljaš, kako ti sladkor niha, pa tudi po aktivnosti ne smeš pozabiti na prehrano, da ne pride do nočne hipoglikemije.

Ste se v tujini lahko zdravo prehranjevali?

Ko sem leta 2016 prišel v Stavanger na Norveškem in sem igral za klub Stavanger Oilers, so imeli tam menzo na zelo visoki ravni in hrana je bila res zdrava.

So v klubu vedeli za vašo diagnozo?

V klubu so vedeli in so se tudi naučili, kako odreagirati, če bi šlo kaj narobe. Tudi v apartmaju sem bil vedno s soigralcem, ki sem mu razložil, kaj naj naredi v primeru hipoglikemije.

Pa je moral kdaj kdo pomagati?

Ne, na srečo ne. Sicer pa kar pazim na sladkor, ker če bi mi med tekmo precej padel, bi zame to pomenilo, da moram vsaj 20 minut počakati, kar je cela tretjina tekme, in to je preveč. Zato se moram za vsako tekmo res dobro pripraviti. Pa tudi na treningu, ki traja eno uro, ni dobro, da bi mi sladkor preveč padel. Če bi mi, bi izgubil vsaj tretjino treninga, kar ni dobro ne zame ne za ekipo.

So vas v HK SŽ Olimpija lepo sprejeli?

Večino sem poznal že od prej, s preostalimi pa sem se hitro ujel, kar se pozna na ledu. Človek gre z dobro ekipo lažje čez vse napore, če pa so še rezultati dobri in veš, da dobro delaš, si še toliko bolj motiviran, da zdržiš treninge in bolj naporne tekme. Hokej je ekipni šport, vsak igralec je pomemben, hkrati pa potrebuješ 20 dobrih igralcev, da je ekipa res dobra.

Novi trener kluba Mitja Šivic ve za vašo bolezen?

Vedno povem trenerju in tudi Mitja ve. Imamo tudi klubskega zdravnika, ki je večino časa z nami, in fizioterapevte, ki lepo skrbijo za nas.

So vaše počitnice športne in disciplinirane?

Na počitnice grem za največ teden dni, takrat se čisto odklopim, tudi športno nisem aktiven. Je šok za telo, ampak zame je najpomembneje, da si spočijem glavo, potem je veliko lažje priti nazaj in začeti intenzivno trenirati.

Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.

Prenos PDF