(PREJELI SMO) Ko je nad rektorjem samo še nebo!

Navedbe rektorata Univerze v Mariboru v članku z naslovom Rektor vlogo pospravil v predal, ki popisuje nadaljevanje kalvarije odpuščenega kolega dr. Friderika Klampferja s Filozofske fakultete (FF), so tako polne sprenevedanj in zavajanj, da smo se prisiljeni v Sindikatu Univerze v Mariboru (VSS SUM) odzvati in poskrbeti, da si bo javnost lahko ustvarila celovitejšo in bolj nepristransko sliko dogajanja.

Potem ko so na Univerzi v Mariboru dr. Klampferju v začetku marca vročili odpoved delovnega razmerja in mu je dekan FF dr. Darko Friš do konca odpovednega roka odredil delo v knjižnici, je rektor zaradi domnevnih nepravilnosti pri oddaji poročil dober mesec dni zadrževal še njegov habilitacijski postopek. Nato pa po "temeljiti preučitvi dejstev" od Senata FF zahteval, naj zamenja dva od treh veljavno imenovanih poročevalcev in imenuje druge. Ne prej in ne zdaj ni rektor, ki sicer redko zamudi priložnost za opletanje s statističnimi podatki, odgovoril na nobeno od vprašanj, ki so mu jih v zahtevah po pojasnilu zastavljali sam kandidat, Oddelek za filozofijo FF in VSS SUM. In sicer, kateri členi katerega univerzitetnega akta dajejo rektorju pravico do tako grobega vmešavanja v habilitacijski postopek, kolikokrat je v svojih dveh mandatih podobno posegel v habilitacijske postopke in še manj, kolikokrat so bili poročevalci, ki jih je povsem veljavno imenoval senat te ali one članice, po njegovem posredovanju oziroma na njegov ukaz naknadno zamenjani.

Razlog za to je na dlani. Tovrstna statistika bi verjetno razkrila, kako prozorni so poskusi rektorata, da bi normalizirali to, kar je – ali pa bi vsaj moralo biti – po vseh razumnih kriterijih nevarna anomalija. Prehitro oddana poročila se je namreč v preteklosti poročevalcem vračalo z opozorilom, da morajo z njihovo oddajo počakati, ne pa podvrglo nekakšni osebni rektorjevi forenzični preiskavi z njihovim prebiranjem! Podobno se je pomanjkljiva poročila avtorjem rutinsko vračalo v dopolnitev in ne za dober mesec dni zaklepalo v rektorjev kabinet. Še manj se je iz v oddanih poročilih ugotovljenih – dejanskih ali namišljenih – pomanjkljivosti povsem arbitrarno in brez sleherne utemeljitve izpeljalo sklep, da so njihovi avtorji malomarni, neverodostojni in pristranski in da jih je treba iz teh razlogov kot izvedence v postopku zamenjati. Mariborska univerza, skratka, v primeru dr. Klampferja in na njegovih plečih še enkrat več garaško orje novo ledino. Bojimo se, da v čisto napačno smer!

Posebno pomenljiv je molk rektorata v zvezi z nezaslišano dolgotrajnim zadrževanjem vloge. Glede na to, da so bila rektorju vsa relevantna dejstva znana že 23. aprila, po pogovoru z enim od dveh poročevalcev, ki sta svoji poročili domnevno oddala prehitro, tj. še pred (običajno čisto rutinsko) izdajo sklepa o imenovanju komisije in uradnem prejemu celotne dokumentacije, se sprašujemo, čemu neki je rektor vlogo dr. Klampferja nato v svojem predalu zadrževal še skoraj mesec dni. Morda zato, da bi odločanje o njegovi vlogi kar se da zakasnil in mu na ta način onemogočil, da si izgubljeni naziv povrne še pred iztekom odpovednega roka? Razen če je rektorat ves ta čas potreboval, da reši v osnovi nerešljivo pravno enačbo in rektorju priskrbi kvazipravno kritje za njegovo lomastenje tam, kjer nima kaj iskati?

Kot že tolikokrat prej v tej nesrečni zgodbi na rektoratu tudi tokrat izumljajo nova "pravna dejstva", prosto po Prešernu tolmačijo interne akte in selektivno, po potrebi enkrat uporabijo in drugič ignorirajo splošno zakonodajo. Komu mar, da pri tem žrtvujejo logiko in zdravo pamet ter izvajajo vratolomne pravne akrobacije. Poročevalcema se tako očita, da pred pripravo poročila nista počakala oziroma da v njegovi pripravi nista upoštevala mnenja Študentskega sveta FF, pa čeprav slednji, kot priznavajo v isti sapi, mnenja nazadnje sploh ni dal in zato velja, da je bilo to pozitivno. Iz muhe rutinskih administrativnih opravil strokovnih delavcev se nenadoma dela slona. Rektor odeva svojo oblastno samovoljo v plašč skrbi za zakonitost postopkov in se pri tem sklicuje na člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki organom v upravnih postopkih nalaga izdajanje odločb skladno z zakoni in predpisi, pri tem pa priročno zamolči, da v habilitacijskem postopku za dr. Klampferja sploh ni izdal odločbe, marveč je v elektronskem sporočilu dekana FF zgolj "obvestil", da je treba na aprilski seji Senata FF veljavno sprejeti sklep o imenovanju poročevalcev preklicati, ker je taka njegova vladarska volja oziroma ker mu dva od njih nista povšeči, saj sta poročila oddala domnevno prehitro! Svojevrsten cinizem univerze je ob tem sklicevanje na taisti ZUP, ki po drugi strani ni merodajen akt, ko so njegove določbe v prid dr. Klampferju. Očitno UM tudi pravne lekcije iz preteklosti niso ničesar izučile.

Vse preveč je znamenj, da pri paradi dvojnih meril, ki jo je univerza organizirala na primeru dr. Klampferja, ne gre za vztrajanje pri doslednem spoštovanju zakonov in predpisov, kakor javnost prepričuje njeno vodstvo, temveč za orkestrirano gonjo zoper človeka, ki se je fakultetni in univerzitetni vrhuški zameril najprej s kritično držo in nato še z javnim problematiziranjem odločitev, ki so privedle do tega, da se bo po 32 letih dela na UM znašel na cesti. Samo slepec lahko spregleda znamenja, ki kažejo, da dr. Klampfer ni deležen enake obravnave kot vsi drugi, kakor se sumničavo javnost trudijo prepričati na rektoratu, temveč da ga pristojni na vsakem koraku spotikajo in mu mečejo polena pod noge.

Vodstvo univerze se očitno ne zaveda, da je dr. Klampferja iz posameznika že pred časom spremenilo v simbol resne moralno-etične krize. Namesto da bi UM predstavljala družbeni korektiv in zlati standard, ko gre za odnos do vsakokratnega najšibkejšega posameznika v njeni sredi, na njegovem primeru raje napenja svoje mišice, kar je lahko namenjeno izključno discipliniranju in zastraševanju podobno mislečih, pri čemer je posebno tragična odsotnost zavedanja, da na ta način ne kaže svoje veličine, temveč majhnost in omejenost. Tolaži le upanje, da na izpitu iz človečnosti vendarle še niso pogrnili vsi, temveč le peščica.

Simon Zupan, predsednik VSS SUM