Ernesto Galli della Loggia je eden najuglednejših kolumnistov največjega italijanskega dnevnika Corriere della sera. Je univerzitetni profesor, zgodovinar, avtor več kot 25 zgodovinskih knjig, pretežno iz sodobne zgodovine, in tudi politolog. Oglaša se o predvsem o temah, ki so vezane na italijansko politiko, ne nujno na najaktualnejša dogajanja.
Pred dnevi je obravnaval odnose med novo italijansko vlado in opozicijo. K temu ga je napeljalo kar nekaj dogodkov zadnjih tednov. Njegovo temeljno razmišljanje je namreč, da so odnosi med strankami, tudi zelo ostri in včasih na meji nedostojnosti, razumljivi v času volilne kampanje, ko je normalno, da vsaka stranka (ali volilna koalicija) poleg pozitivne osvetlitve svojih načrtov tudi čim bolj očrni programe nasprotnikov. To je pač predvolilni boj, ko je treba igrati vse za zmago. Po volitvah, ko je zmagovita stran sestavila vlado, pa se morajo odnosi spremeniti. Kdor je zmagal, namreč vlada vsem državljanom, tudi tistim, ki so glasovali za drugo opcijo; obstajajo torej nenapisana pravila "institucionalnega lepega vedenja", ki veljajo predvsem za vlado in v veliko manjši meri za opozicijo.
Skratka izrazoslovje zmagovalcev se mora po sestavi vlade spremeniti. Oznaka temnopoltega državljana za "črnca" ali nekoliko okroglega političnega nasprotnika za "debeluha" sta samo dva primera, ki ju avtor navaja, ponuja pa tudi jagodni izbor dogodkov zadnjih dni, po brodolomu begunske barke v Italiji z več kot 70 mrtvimi, ko je notranji minister označil begunce za neodgovorne, ker se z otroki podajajo v Evropo, kot da bi šli na izlet in ne bi bežali iz Afganistana, Sirije in Irana, od koder so dejansko prišli. Tudi ni dobro, da se predsednica vlade, ki ni čutila potrebe, da se pokloni žrtvam brodoloma, na tiskovni konferenci pred vsemi prička z novinarji. Skratka Galli della Loggia očita vladni koaliciji pobalinsko vedenje in besedišče ter pomanjkanje spoštovanja do državljanov. Da to drži, potrjuje tudi dejstvo, da se je Melonijeva po tiskovni konferenci o brodolomu ob liderju Lige Salviniju udeležila njegove rojstnodnevne zabave - slavil je okroglih 50 let - na kateri sta skupaj prepevala znano italijansko popevko o deklici, ki je utonila v reki, in vse to je bilo objavljeno na spletu.
Skratka nobene empatije, nobenega dejanskega izraza solidarnosti žrtvam brodoloma, zaradi katerega je v teku ostra politična polemika, ker italijanska obalna straža ni posredovala, čeprav je bila seznanjena s plovbo ladje z begunci v italijanskih teritorialnih vodah. In tudi glede tega je odnos vlade do opozicije malodane pobalinski, kot da bi šlo še vedno za volilno kampanjo, kot da bi tisti, ki sestavljajo opozicijo, ne bili prav tako državljani iste države, za katere je odgovorna tudi ta vlada. Ta kršitev nenapisanega političnega bontona je bila iztočnica za kolumno v osrednjem italijanskem dnevniku in resno svarilo vladi.
Ob tem zapisu sem začel razmišljati, kakšno je stanje v Sloveniji. Tako dramatičnih dogodkov kot na jugu Italije k sreči ni bilo, odnosi med vlado in opozicijo pa so zelo podobni odnosom v Italiji. Normalno je, da poskuša opozicija uveljavljati svojo politiko in prav tako je normalno, da vlada sprejema svoje odločitve in pri njih vztraja. Vendar bi moralo biti vsem jasno, da ob tem, ko vlada odloča v skladu s svojim programom in opozicija tem odločitvam nasprotuje, včasih tudi glasno in tudi z demonstracijami, demokratična ureditev določa, da je vlada odgovorna za vse državljane, tudi za tiste, ki je niso volili; da obstajajo torej bolj ali manj nenapisana pravila političnega bontona.
Ker že vseh 30 let spremljam slovensko politiko, si upam trditi, da je bilo kar nekaj vodilnih politikov, ki so zelo resno jemali ta nenapisana pravila. Naj glede tega omenim enega predsednika vlade in enega predsednika države, Janeza Drnovška in Boruta Pahorja. Sicer pa sem v preteklosti že nekajkrat napisal, da je politika novih obrazov, ki se vsako četrto leto pojavlja v Sloveniji, nujno neučinkovita, kajti politika, kot sicer vsak poklic, sloni tudi - če ne celo predvsem - na izkušnjah. Novi obrazi jih nimajo, ker so pač novinci in si jih niso mogli pridobiti. Tako je slovenska politika požgala kar nekaj uglednih imen. Dvakrat škoda, za njihov ugled in za državo.
