(IZ ŠTAJERCA) Z leti je nabral bogat arhiv posnetkov, tudi iz prelomnega obdobja osamosvajanja Slovenije

Čeprav se približuje sedemdesetici, Vukašin Nikolić - Vule, kakor ga kličejo, rekreativno pogosto in rad teče kot član domačega atletskega kluba, igra tenis in brcanje žoge v veteranskem nogometnem moštvu mu je še vedno v veliko veselje. Tako je resnično dobro znan med ljudmi. Širše je zagotovo najbolj znan po svojih posnetkih, ko je poleg snemalca Danila Ivanuše posnel dogajanja med osamosvojitveno vojno leta 1991 v Ormožu in okolici. To so zgodovinski posnetki, ki so jih takrat povsod predvajali in ostajajo kot spomin na prelomne trenutke v zgodovini Slovenije.

Makedonija v srcu

Čeprav ga je v Slovenijo privedla ljubezen in si je tukaj ustvaril družino, našel nove prijatelje in nešteto znancev, globoko v srcu nosi rodno Makedonijo: "Lepo mi je tukaj, srečen sem, ampak tu in tam se pojavi neustavljivo hrepenenje, od nekod privrejo spomini na mladost in vse moje sorodnike. Starši ne živijo več. Imam pa brata in sestri, nečake in druge sorodnike, s katerimi smo, zahvaljujoč moderni tehnologiji, lahko v stiku, a v živo smo se nazadnje videli 2018." Vule veselo pristavi, da se bodo letos z družino zagotovo spet odpravili tja. Rojen je v kraju Staro Nagoričane na severu Makedonije. Starši so, kot večina tamkajšnjih prebivalcev, kmetovali: "Gojili smo žitarice, tobak, mak, zelenjavo, imeli smo tudi vinograd, kjer je zorel makedonski vranac. Dovolj je bilo, da je družina dobro živela, a je bilo treba poprijeti za delo." Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo kovinarsko šolo pa v Skopju. Ko je služil vojsko, je tam končal šofersko šolo in po dodatnem trimesečnem izobraževanju opravil izpit, ki je veljal za državnega. In tako je bil poklicni šofer vse do upokojitve. Najprej se je zaposlil v gradbenem podjetju Mavrovo, enem največjih tovrstnih v nekdanji Jugoslaviji. Kmalu so ga poslali na Reko, kjer so gradili skladišče za koksarno. Vule se rad spominja, da so takrat delavci imeli dobre plače, zato je hitro privarčeval za svojo prvo stoenko.

Ostal zaradi ljubezni

Usodno zanj je bilo leto 1976, ko je njegovo podjetje dobilo delo v Forminu, kjer so gradili kanale za hidroelektrarno. "Čeprav smo veliko in naporno delali, smo imeli čas tudi oditi malo naokoli. V tedanjem ormoškem hotelu sem tako nekega dne zagledal njo, mojo Zdenko. Vsak v svoji družbi sva bila, kar pa ni bilo ovira, da iskrica ne bi preskočila. Ljubezni pota so res nepredvidljiva," hudomušno pristavi Vule. Še istega leta sta se zaročila. Ko je podjetje v začetku leta 1978 dela končalo, Vule ni bil dolgo v precepu. Zmagala je ljubezen do Slovenke, saj ga je po treh mesecih v Makedoniji, kjer so ga domači in v podjetju prosili, naj ostane, neustavljivo vleklo nazaj k svoji dragi. Avgusta 1978 sta se poročila v Makedoniji, kjer so imeli veliko poroko, saj se je istočasno poročil tudi Vuletov brat. Mladoporočenca sta se vrnila v Ormož. Tu se je Vule zaposlil kot skladiščnik v tedanjem Kmetijskem kombinatu, potem so ga premestili v mešalnico Oljarne v Središče ob Dravi. Ker je kombinat imel tudi lastno prevozništvo, je kmalu postal šofer.

"Od takratnega šoferja Slavka Petka, ki se je upokojil, sem prevzel vozilo TAM 4500, potem sem v podjetju vozil še tovornjake TAM 110 in TAM 130," ponosno razloži s posebnim spoštovanjem do teh vozil. Učil se je slovenščine, požiral informacije, spoznaval navade Ormožanov, nove prijatelje, znance. "Uvajal sem se kot zet pri Funtkovih in dograjeval družinsko hišo ter leta 1980 dobil prvo hčerko in čez devet let še drugo. Leta 1991, po reorganizaciji kombinata, sem odkupil svoj prvi tovornjak in postal samostojni podjetnik ter za Vinsko klet Ormož vse do leta 2005 prevažal vino po Sloveniji in Jugoslaviji. Do upokojitve leta 2012 sem nato vozil malice za podjetje Holermous, ki je bilo takrat lastnik tukajšnjega hotela," našteje bogate življenjske izkušnje.

Posebna še ljubezen do kamer

Ob ljubezni do družine, samostojnem podjetništvu, skrbeh in trudu Vule vse do danes goji posebno ljubezen do kamer, snemanja in videotehnologije, nad katero ga je navdušil brat, ko je na dopust v Makedonijo iz Nemčije prišel z videokamero. Vse od leta 1988, ko si je Vule kupil prvo kamero, to navdušenje ni usahnilo. "Strast do videotehnike z leti nikakor ni minila in vesel sem, da sta se je zdaj od mene navzela vnukinja Neja, ki končuje študij računalništva, in petletni vnuk Nikola, ki že snema svoje prve filmčke, jih režira in tudi komentira," ponosno doda dedek.

Verjame, da bosta vsa njegova videooprema in predvsem bogat videoarhiv nekoč prišla v prave roke. Vuletovi snemalni kadri so na začetku bili kar družinski, ko pa se je odločil za samostojno podjetništvo, je poleg prevozništva registriral še videoprodukcijo in tudi to delo mu je steklo. Leta 1994 sta z Ivanušo začela snemati za ormoško televizijo (KTV Ormož) in sogovornik se spomni, da je takrat za prvo informativno oddajo posnel napovedovalko, domačinko Simono Rakuša, ki je kasneje vodila informativne oddaje na RTV Slovenija. Med večjimi projekti iz pionirskih časov domače televizije se posebno spomni tudi prenosa silvestrovanja 1994 v živo s Kerenčičevega trga.

Za KTV Ormož je delal do leta 1996, vmes ubiral lastne snemalne poti, a se leta 2015 znova pridružil ormoškim televizijcem. Kjer še vztraja: "Tudi zato, ker mlajših ni, saj je zaslužek slab, entuziazem pa že dolgo ni več v modi," odkrito sklene sogovornik. Zdaj je, pravi, že avtohtoni Ormožan, saj tukaj živi že skoraj dvakrat dlje kot v rodni Makedoniji.