Zoran Mijatović
Smrt, davki in evforija. Ne boste se mogli izogniti. Vesela jesen se vrača, najprej z odbojkarji, nato s košarkarji. Če vsako četrto poletje ali zimo štejemo, kako smo v številu medalj glede na velikost prebivalstva športna velesila, nas malodane vsak september še vedno ostane dovolj, da sestavimo najboljše ekipe in pokupimo vse vstopnice za največje dvorane v Evropi.
Trikratna srebrna generacija - pa ne zato, ker lasje naših asov v globokih tridesetih letih že pomalem sivijo - je dobila še drugo veliko priložnost na domačih tleh. Leta 2019 so se odbojkarji od Stožic poslovili z uvrstitvijo v finale evropskega prvenstva, tokrat bodo lahko doma do vključno četrtfinala svetovnega. Finančni vložek bi bil vendarle nesorazmerno velik, če bi želeli kaj več: slovenski davkoplačevalci bomo za dogodek plačali tri milijone, poljski, kjer bosta polfinala in finale, pa 20.
Da sta po odvzemu prvenstva Rusiji obe državi prepoznali potencial in zagrabili priložnost ter v štirih mesecih organizirali vse potrebno za izvedbo tekmovanja, sta tudi nagrajeni. Specifičen tekmovalni sistem, kakršnega ne poznamo v nobenem drugem športu, bo obe domači reprezentanci celo privilegiral: samo iz svojih skupin morata priti, pa bosta imeli ne glede na rezultate predtekmovanja v izločilnih dvobojih status prvega oziroma drugega nosilca. To pa ne prinaša le dodatnih tekem na domačih tleh, pač pa tudi najslabše mogoče nasprotnike. Vrata v zaključne bitke za medalje so torej na široko odprta.
Kaj medalje prinašajo, je jasno. Solze sreče na odru, neizmerno veselje na tribunah … To vse smo videli že poprej. A še odbojkarsko zvezo je jeseni 2019 presenetilo, ko je zaradi izrednega zanimanja otrok za ta šport primanjkovalo strokovnega kadra, telovadnic, terminov. Dovolj jasen pokazatelj, koliko potenciala in rezerv še ima Slovenija v športu, kjer že sodi v svetovno špico, pa čeprav ima mednarodna odbojkarska krovna zveza FIVB več članic (222) kot nogometna FIFA (211)!
A organizacija SP je le vrh piramide, pogumna nadgradnja raznolikih uspešnih projektov; od odbojke na Ljubljanici ali snegu do turnirja svetovne lige in celo letošnjega finala lige prvakov. Vodstvo odbojkarske zveze ne govoriči, ampak udejanja krilatico o pomembnosti sodelovanja. Prvi mož slovenske odbojke Metod Ropret goji odlične, prijateljske odnose z vodilno figuro evropske odbojke Aleksandrom Boričićem, in čeprav je tudi župan Brezovice, s kolegom iz sosednje občine Zoranom Jankovićem brezhibno peljeta projekte, ki so večinoma na ljubljanskih tleh.
Seveda brez primerne infrastrukture oziroma zloglasnih Stožic vseh teh spektaklov, kot so (bila) odbojkarska, košarkarska, hokejska, futsalska in še kakšna prvenstva, ne bi bilo. Upravičeno nas lahko v Mariboru na predpotopnih, lesenih klopcah Tabora še naprej tare zavist, kako se nas vsa velika tekmovanja ognejo v velikem loku, vsaj tja do celjskega Zlatoroga. Pa čeprav je v morda najmočnejšem obdobju slovenske klubske odbojke, ko je koronavirus številne reprezentante, bolje rečeno evropske podprvake, ponesel nazaj domov, Maribor pokazal, kje je ta panoga doma.
No, sto kilometrov zahodneje bomo še svetu pokazali, v kateri državi je doma. Morda je to zadnja priložnost. Največjih svetovnih zvezdnikov Evropa vsaj deset let ne bo več gostila, za male države pa tovrstne zadeve itak postajajo predrage. Zatorej – privoščite si ogled naših junakov tudi v živo. Dokler še lahko.
