Zoran Mijatović
Več kot desetletje smo si zanj prizadevali, končno smo ga dočakali. Nordijsko svetovno prvenstvo je, kot pravijo vanj vpeti, po finančni plati največji športni dogodek, ki ga je gostila samostojna Slovenija. Morda so tudi zato ob prvi kandidaturi padale grožnje, v naslednjih dveh poskusih pa prevladali severnjaki. V četrto je šlo rado, eden od najsodobnejših, predvsem pa najbolj izkoriščen nordijski center na svetu bo končno dobil priložnost, da zablesti v polnem sijaju, ne le z letalnico.
Ta je že gostila svetovno prvenstvo, a v covidnem času, brez navijačev, in pod reflektorji. Brez prihodka na eni strani in z dodatnimi stroški na drugi so organizatorji komajda prilezli na pozitivno ničlo, napake pa niso želeli ponoviti. Tokrat jih je udarila inflacijska spirala; pogodbe iz 2018 so zdaj vredne vsaj 15 odstotkov več, energija za snežne topove je pognala v zrak tudi stroške. In kot je to navada povsod, se je breme prevalilo na potrošnika, navijača; če si je polete moč ogledati za dobrih 30 evrov, bo treba letos za skoke nameniti dvakrat toliko. Norvežani nimajo težav, tudi Nemci in Avstrijci ne, Poljaki pa so totalni entuziasti. Slovenci? Javnost se je ogorčeno odzvala, zdi se ji, da iz doline pod Poncami veje po pohlepu, a na koncu bo število slovenskih trobojnic razodelo, ali so (pre)dragi skoki še nacionalni šport.
Ali so (pre)dragi skoki še nacionalni šport?
Ko se vrhunski šport na ogled postavi, to nikdar ni poceni. Ogled nogometnih amaterjev iz San Marina stane 25 evrov, brenčanje hibridov formule ena je že dolgo vredno trimestnih cifer, ob največjih spektaklih se štejejo tisočaki. Vrtoglave plače zvezdnikov poganjajo mašinerijo, od katere si vsi želijo nekaj imeti. Kranjskogorski lastniki turističnih enot se te dni mastijo še s čim drugim kot le s krofi, in to tako zagnano, da je iskanje prenočišč navijače poneslo čez obe meji in spet obudilo idejo o olimpijskih igrah treh dežel.
Pa ne le streha nad glavo, iskana so tudi velika zemljišča, kamor lahko nagrmadiš na stotine avtomobilov. Vodovarstveno območje gor ali dol, ko gre za višje interese, je tudi improvizacija cenjena vrednota. Ob siceršnji podalpski natančnosti nas menda dela tako odlične organizatorje kot vrhunske športnike. Potem ko bomo potihoma pometli pod preprogo kolektivni neuspeh na prvenstvih v alpskem smučanju in biatlonu - pa tudi deskanje se ni začelo obetavno -, bo na tnalu slovenska nordijska čast. Nordijska kombinacija je pri nas že dolgo hobi program, tekači pred potencialnim vrhuncem kariere niso znali v svojih vrstah zadržati Anamarije Lampič, zato bo vse breme na čvrstih temeljih skakalnega sistema. Sistema, ki je na zadnjem SP v Planici - v poletih leta 2020 - zaradi spora na relaciji skakalec-trener klecnil, a se postavil nazaj in skorajšnjega izobčenca lani pripeljal do dveh olimpijskih medalj, tudi zlate. Nekdanjih napak finskih skakalnih kolegov ali slovenskega alpskega smučanja, ko se je stavilo le na enega aduta oziroma adutinjo, v orlovem gnezdu nikdar niso ponovili. Tudi zato se nikdar ne ve, kateri bo napadel stopničke. Adutov ne manjka.
