Jon Knez
Ima jih vsako mesto, verjetno vsaka ulica. Posebneže, ki so duša in srce mest. Čeprav jih vsakodnevno srečujemo, o njih ne vemo prav veliko, a vsak ima v sebi nekaj posebnega, nekaj mariborskega. Tako je sprehod o mariborskih posebnežih začel glavni sprehajalec Vid Kmetič. V sklopu Rajzefibrovega Festivala sprehodov je bil izveden premierno, prijave zanj so zapolnili že nekaj dni pred sprehodom.
"Ata, ata, mama grejo!"
Mariborčani mlajše generacije so od staršev, dedkov, babic slišali zgodbe o posebnežih, sploh tistih s kultnim statusom. Da ga je Žižek rad kazal, da je Jurček skrbel za red in mir v mestu, da je Ivanček kdaj koga s ključi 'vžgal' po buči in da je Franček z marelo streljal v zrak. Prav Frančkova zgodba je bila prva, ki smo jo na sprehodu slišali pred kinom Udarnik. Franček je bil Studenčan, Kmetič je razlagal, da starejši občani pomnijo, kako je Franček kot otrok pritekel v zadrugo v Sokolski ulici, v krčmo Pri Amerikancu, kjer je popival njegov oče. "Ata, ata, mama grejo!" je posvaril očeta pred prihodom hude mame. Ta je nato v krčmi obema dala eno okoli 'kepe', ju nagnala domov, nato pa v gostilni izpraznila očetov kozarec vina. "Med vojaškim dopustom je v uniformi paradiral po Sokolski, da bi vsi videli, kako služi domovini. V Udarniku je rad gledal filme, vsako jutro je preučil kino spored. Po predstavah je podoživljal filme in na ulicah uprizarjal revolveraške dvoboje. Spomnim se, kako je enkrat visel z žleba, se tolkel po prsih in tulil. Najbrž je gledal King Konga ali Tarzana. Je pa bila večina njegovih predstav povezanih z alkoholom. Končal je tragično, konec osemdesetih se je med bruhanjem zadušil na stranišču gostilne Koper," smo slišali.
Pobreški prezident oziroma stari Hantič je nekoč meril Stari most, da bi se prepričal, če bodo lahko vindišarji bežali čez njega. Kmetič je pripovedoval, da je prezident zmeraj hodil bos, od kolen navzdol je imel noge obarvane v zlato, včasih v modro ali rumeno barvo. "Nosil je klobuk s perjem - prezidentsko perjanico, ljudje pa so ga prepoznali po tarzanskem kriku Obar jo!" Posebno opravo je imel tudi za cerkev, kamor je še posebej rad zahajal na sveti večer. Slišati je bilo, da prezident ni bil slab človek, tudi neumen ne, se je pa znal delati neumnega. Njegove norčije se je bojda tudi dalo naročiti.
Salutiral županji, pil pivsko peno, skrbel za red
Največja legenda med posebneži je bil najmanjši med njimi. Jurij Lipuš - Jurček, o katerem je skoraj vsak Mariborčan že kaj slišal. Čeprav je bil uradno kurir v Palomi, je bil njegov pravi poklic skrb za mesto. Zgodb o njem je, kot razlaga Kmetič, dosti. Od tega, da je bil šef strežbe v Orlu, da je salutiral Magdaleni Tovornik, intervjuval nogometaše Maribora do tega, da je zmeraj bil v policijski uniformi s tranzistorjem v roki. "Ko smo videli Jurčka, smo vedno vedeli, da bo vse v redu. Čeprav ni maral piva, si je večkrat privoščil belca - dva deci pivske pene. Bil je tudi neuradni direktor Festivala Lent, enega je celo zaprl, pohvalil delavce, obiskovalce pa napotil domov. Tudi on je žal končal tragično, 12. oktobra 1995 ga je na križišču Cankarjeve in Razlagove zbil avto. Končal je v bolnišnici, 23. oktobra pa smo na zadnji strani Večera prebrali članek z naslovom Umrl je Jurček. Bil je drobni mož z velikim mariborskim srcem."
Čeprav posebnežev, o katerih je bilo na sprehodu govora, več ni, prihajajo novi. "Nekateri peš, drugi na kolesih s preglasno glasbo, eni jodlajo, si popravljajo lase, žicajo za en evro, spet tretji pojejo Hare Krišno. Vsi so tukaj, da ostanejo v duhu besed, ki jih je Jurčku namenil Srečko Niedorfer - bomo pa še mi malo bolj pogledali, da bo v tem našem mestu vse tako, kot mora biti," je Kmetič sklenil sprehod pri Vodnem stolpu, kjer je v začetku devetdesetih operiral Jurček. Festival sprehodov traja še do sobote, 1. aprila.
