The Stroj: Zvočni safari je tudi del komponiranja

Dvajset let je, odkar je nastala skupina The Stroj. Ustanovitelj Primož Oberžan je diplomirani filozof in sociolog kulture, in umetnik, ki se ob iskanju inštrumentov na odpadih ukvarja z uporabo tehnologije in industrijske estetike. Album Metafonik skupine, v kateri je pomemben člen, so zvočni filmi o tem, kar jih zanima. Tolkala iz odpadkov, razna orodja, stroje, ki so jih sami izdelali, združujejo z živo ritem sekcijo, sampli električnih glasbil in elektroniko. "V dveh desetletjih je z The Strojem sodelovalo za avtobus glasbenikov," pove Oberžan.
6. aprila 1997 se je torej začelo?
"Tega dne, bila je nedelja popoldan, smo se prvič dobili in udarili po sodih. Naredili smo komad Gasa!, ki je ostal del železnega repertoarja celo naslednje desetletje. Prvega maja smo imeli prvi kratek nastop, nato pa se je zgodba zavrtela, kako, da bi porinil skalo po hribu."

Glasbena pravila so si postavili sami

Vi ste bili v punk bendu. Je The Stroj bil druga pot ali ista reč z drugimi sredstvi?
"Subkultura punka in hard cora, ki me je prevzela kot 16-letnika, ko sem začel bobnati pri It's Not 4 Sale, me je naučila dveh stvari, ki sem jima ostal zvest do danes. Prva je brezkompromisen in energičen glasbeni pristop, druga pa je filozofija naredi si sam. Da se naučiš izražati s tem, kar znaš, in tem, kar imaš. V tem smislu smo pri The Stroju še nadgradili ta odnos do dela: inštrumente smo izdelali iz vsega, kar nam je prišlo pod roke in je dobro zvenelo, glasbena pravila smo si postavili sami, v lastni produkciji smo izvedli večino pirotehničnih spektaklov, sami smo izdelali ovitke za vse ekskluzivne izdaje albumov in tako dalje. Hitro smo se naučili, da se je pri ustvarjalnem delu treba zanesti predvsem nase, in to je tudi eden glavnih razlogov, da še vedno funkcioniramo."
Laibachu niste hoteli bili podobni niti na začetku?
"Nismo. Smo si pa z njimi večkrat delili oder, nazadnje lansko jesen v tunelu Panovec pri Novi Gorici. In po odzivih publike bi rekel, da si z njimi delimo precejšen del privržencev."
Kako ste izbirali predmete, ki so postali inštrumenti?
"Začeli smo s sodi, manjšo konstrukcijo iz gradbenega odra, bojlerjem ter dvema orjaškima ključema in harpuno, s katerimi smo na koncu vsakega nastopa razsuli enega od sodov. Urbani ritual z ritmom, ognjem in žrtvovanjem za finale. To dramaturgijo smo ohranjali precej let, inštrumente pa smo izdelovali neprestano iz vsega, kar je zanimivo zvenelo in ni imelo več kot sto kil. No, na vrhuncu megalomanije sredi prejšnjega desetletja smo s seboj tovorili tudi gong - dno cisterne za pivo, ki ga je moralo dvigniti vsaj pet ljudi."
Carl Orff je oblikoval inštrumentarij, ki je prisoten tudi v opernih in simfoničnih orkestrih. Kateri inštrumenti (tolkala) so tipični ali vaši ali vam najljubši?
"Po navadi tisti, ki smo jih izdelali nazadnje. Inštrumentarij spremenimo vsakič, ko pripravljamo material za nov album. Za zadnji album Metafonik smo v arzenal vključili elektromehanske instrumente, prav te dni pa že omenjene sode, ko so bili z nami točno dve desetletji, nadomeščamo z bolj sofisticiranimi, mehanotronskimi tolkali, pri katerih ni več nobenih zvočnih omejitev."
No, saj imate tudi samplerje in še kaj. Kaj je sploh fotonska žitara? Kaj je kontaktor ...?
"To so igrače, ki smo jih sestavili v zadnjih letih. Tehnološko gledano, združujejo mehanska tolkala z elektronskimi komponentami, kot so samplerji, efekti in računalnik. Zvoke inštrumentov, za katere ni prostora na odru, posnamemo, obdelamo ter sprogramiramo v digitalne možgane, ki jih nato krmilimo ročno, še vedno s palicami in kladivi. Ter seveda s fotonsko žitaro, za katero še vedno ne vem natančno, kako deluje."
Vašo glasbo je zadnjih osem let mogoče tudi gledati.
"Pred desetimi leti sem naletel na zgodbo o kymatiki, vizualizaciji zvočnih valov s pomočjo tekočin in snovi v prahu. Tehnično precej preprosto, vizualno pa izredno kompleksno. Fizika kaotičnih sistemov. S kymatiko sem dobil globok intuitiven pogled v naravo zvoka in vibracij nasploh, zato rad rečem, da je vibracija duh materije. Kymatiko občasno uporabimo za vizualizacijo glasbe na naših koncertih, vključujem pa jo tudi v zvočne skulpture, ki jih izdelujeva skupaj s kiparjem Boštjanom Drinovcem."

Zvočne banalnosti je bolje ignorirati kot kritizirati

Kako nastajajo pesmi? Tako, kot je to običajno pri bendih, kjer kitarist prinese pesem, ostali pa dodajajo, aranžirajo?
"Del kompozicije se pripravi in sprogramira vnaprej, dokončno ritmično podobo pa vselej dobi v našem prostoru za vaje. Precej samplov posnamemo na terenu, torej komponiranju in programiranju predhodi še zvočni safari."
Našli ste svoj prostor med zvoki in ritmi, ki jih je zdaj ogromno. Kakšna je zvočna kulisa, v kateri morate preživeti? Kaj ponujajo slovenski radii?
"Zvočno kuliso svojega življenja si režiram sam, v njej igrata pomembno vlogo tudi tišina in zvok gozda. Vsakdanje zvočne banalnosti pa raje ignoriram, kot kritiziram."
S katerimi nastopi boste zaznamovali obletnico?
"30. maja v Muzeju premogovništva v Velenju odpiramo retrospektivno razstavo o našem delu, ki bo na ogled celo poletje. 2. septembra pa bomo 180 metrov pod zemljo izvedli še tri nastope, pripravljene posebej za to priložnost. Vmes bomo izdali še en komad, ko se vrnemo na površje, pa bo čas, da se posvetimo snemanju novih kompozicij in snovanju naslednjega albuma z delovnim naslovom Kamen, kost, kladivo."