zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

Kultura

(REGISTER) Magdalenica in lipov čaj v času demence

Petra Vidali Petra Vidali
18.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Marcel Proust (1871-1922)
Wikipedia

Sto let po smrti zna biti Marcel Proust še zmeraj kdaj novica dneva. Tako je recimo leta 2017, ko je po naključju prišel na svetlo filmski posnetek plemiške poroke (vojvode tega in tega z grofično to in to) iz leta 1904, ves literarni svet voajeristično preverjal, kako da se je gibal stranski gost slavja Marcel Proust. Leto pozneje, 2018., pa je sledilo pričakovano razkritje, takrat je namreč po smrti velikega poznavalca Prousta Bernarda de Falloisa, ki jih je hranil in jih ni želel objaviti (in je to tudi znal argumentirati, sploh ker je poskrbel za nekaj drugih posthumnih izdaj Proustovega dela), prišlo v javnost tako imenovanih Petinsedemdeset listov. Gre za zapiske iz leta 1908, torej iz časa, "ko je v očeh sodobnikov, pa tudi v očeh prijateljev in ljubečih sorodnikov, Proust upravičeno veljal za brezdelneža in diletanta." Tako je v izvrstni spremni besedi k slovenski izdaji Petinsedemdesetih listov napisala Katarina Marinčič, ki jih je tudi izvrstno prevedla. V tem Proustovem letu so izšli pri Beletrini, v paketu s ponatisom vseh sedmih knjig slovenskega Iskanja izgubljenega časa. Po matičnih izdajah knjig pri Državni založbi Slovenije (izhajale so sproti, takoj ko jih je gospa Radojka Vrančič prevedla) in ponatisih prve knjige, V Swannovem svetu v zbirkah Sto romanov in Vrhunci stoletja, je to prva celostna izdaja in za podvig je treba založbi čestitati.

Iskanje izgubljenega časa je za naš čas izguba časa

Ne bi si upala staviti, mislim pa, da je Proust pri nas vendarle med manj branimi klasiki. Realisti na primer, francoski, ruski ali angleški, veljajo za precej lažje berljive. Prousta pa kot da se bralci malce bojijo. Malo najbrž zato, ker se bojijo literature iz začetka 20. stoletja sploh, ki je začela prespraševati dogovorne načine literarnega strukturiranja sveta, malo pa zato, ker že naslov obeta nekaj, kar je v popolnem nasprotju z našim časom. Iskanje reči, ki niso neposredno koristne, kaj šele počasno, sedem knjig trajajoče iskanje takšnih reči je izguba časa, ne? Ampak ravno zato bi ga ravno danes morali brati. Katarina Marinčič zapiše, da Proustov veličastni opus pričuje za pravico do odvečnega. Citira Andréja Gida: "Presenetljivo je, da se takšne knjige pojavijo v dobi, ko dogodek zmaguje nad idejo, ko nam kar naprej zmanjkuje časa, ko se dejanje posmehuje misli, ko se kontemplacija zdi nekaj nemogočega in celo prepovedanega, ko se nam, ker si še nismo opomogli od vojne, zdi upoštevanja vredno le tisto, kar je koristno in nečemu služi. A nenadoma se nam Proustovo delo, napisano s tolikšno velikodušnostjo, brez vsakršnih sebičnih motivov, zazdi koristnejše in nam je v večjo uteho od številnih drugih del, katerih edini cilj je uporabnost."

Gida je zmotila "skodelica kamilic"

Ob tem se je zabavno spomniti, da je prav Gide, siva eminenca založbe Gallimard, leta 1912 zavrnil roman v Swannovem svetu. Pozneje je v pismu v opravičilo napisal, da ga je ob listanju (Proustova služabnica in zaupnica Céleste Albaret je sicer trdila, da je Proust po posebnem načinu, kako je zapakiral rokopis, vedel, da ga pri Gallimardu sploh odprli niso) zmotila "skodelica kamilic na stani 62". Pripomba se seveda nanaša na odlomek z magdalenico in lipovim čajem. Boljše ironije si ne bi mogel izmisliti nihče. "Eden najznamenitejših romanov 20. stoletja naj bi bil torej zavrnjen prav zaradi antologijskega odlomka, po katerem danes Prousta poznajo tudi ljudje, ki vedenje o literaturi črpajo le iz šolskih beril," zapiše Katarina Marinčič. Banalnost, kot je čaj, in občutja, ki se porajajo brezdelnemu diletantu, ko pomaka pecivo v zeliščni napitek, v ničemer ne pripomore k rešitvi problemov sodobnega sveta, si je bil mislil Gide.

 

"Ko se je z drobtinicami pomešani požirek dotaknil mojega neba"

In ker je ta odlomek s temo nehotenega spomina res tisto, po čemer smo si Prousta zapomnili v šolah, je prav, da se ob tem spominskem dnevu spomnimo vsaj tega. V slovenskem prevodu Radojke Vrančič v Beletrinini izdaji je odlomek na strani 67: "Ves potrt, ker je bil dan tako pust in ker je tudi prihodnji obetal samo žalost, sem raztreseno posrkal žličko čaja, v kateri je plaval razmočen kolaček magdalenice. V trenutku, ko se je z drobtinicami pomešani požirek dotaknil mojega neba, pa sem se zdrznil in postal pozoren, ker se je v meni dogajalo nekaj nenavadnega. Prevzel me je občutek slasti, ki je bil čisto osamljen, brez zveze z okolico, in ki mu nisem vedel vira. Brž ko sem ga začutil, so mi postale nadloge življenja nevažne, strahote so se mi zazdele nedolžne in kratkost življenja le navidezna; enak je učinek ljubezni, ki prepoji človeka z nekakšno dragoceno snovjo, vendar ta snov ni bila v meni, snov sem bil jaz sam ..." In potem čez nekaj strani "razlaga": "Kadar pa ne ostane od davne preteklosti čisto nič, kadar so bitja že mrtva, predmeti pa uničeni, se še dolgo ohranita duh in okus; čeprav bolj krhka, sta vendar bolj trdoživa, čeprav nesnovna, sta bolj trajna in bolj zvesta, tako kot duše, in se na razvalinah vsega drugega spominjata, čakata, upata in nosita na svojih drobnih, skoraj nezaznavnih kapljicah vso neizmerno stavbo spomina." Mimogrede, sodobna nevroznanost lahko temu samo pritrdi, v dobi rastoče demence že vemo, da sta si možganska centra za voh in za spomin blizu. A tudi če ne bi imeli znanstvene potrditve, ali ti odlomki ne dokazujejo, da je Proust še kako berljiv in še kako zanimiv? Proust je občutljiv in pameten, odličen psiholog in tudi tak sociolog, četudi ni reševal problemov sodobnega sveta.

 

Tri desetletja s Proustom

In v slovenščini bo Proust vedno imel še en veličasten kontekst, gospo Radojko Vrančič (1916-2009). V njegov svet se je poglabljala tri desetletja. Aleš Berger, ki ji je tako rekoč posvetil svojo veliko Prešernovo nagrado za prevajalstvo, je v spominih nanjo napisal: "Bila je žlahtna, starosvetno omikana in olikana postava iz nasilno pretrganih meščanskih časov, ki ni svoje provenience in z njo povezane usode ne objokovala ne poveličevala, temveč jo je dostojanstveno sprejela, samoumevno nosila in zgledno 'izkoristila' – po prevajalski plati. 'Mogoče,' pomodruje Jaro, 'ji je bil pretanjeni Proust s svojo nostalgično spominsko prozo o diskretnem šarmu buržoazije na neki način pisan na kožo.' Gotovo, se strinjam, in za povrh je pod to kožo utripalo toplo, darežljivo, nepozabno srce."

 

Ker pa je ravno obletnica smrti in ne rojstva, še citat iz zadnjega dela cikla, nedokončanega Spet najdenega časa:

"Victor Hugo pravi, da trava mora rasti in otroci mreti. Jaz pa pravim, da je okrutni zakon umetnosti tak, da bitja umirajo in da moramo umreti mi sami, ko bomo prestali vse to trpljenje, da bo lahko zrasla trava, pa ne trava pozabljenja, temveč trava večnega življenja, gosta trava plodonosnih del, na katero bodo še pozni rodovi brez misli na tiste, ki spe pod njo, prihajali na svoj 'zajtrk na travi'."

Proust v paketu 
Beletrina
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?