Ni prav pogosto, da se slovenski fotografi uvrščajo na pomembne mednarodne razstave. To je uspelo Petru Koštrunu že leta 2012, ko je bil uvrščen na razstavo Sense of Place: Images of European Landscape (Občutek prostora: Podobe evropske pokrajine) v Centru sodobnih umetnosti Bozar v Bruslju, na kateri so bila razstavljena dela 40 sodobnih evropskih avtorjev. Kustosinja razstave Liz Wells, predavateljica fotografske kulture na Univerzi v Plymouthu in avtorica številnih relevantnih publikacij, je že takrat zapisala, da Koštrunova dela sodijo ob bok pomembnim avtorjem sodobne krajinske fotografije.
Upodabljanje prostora, še posebno pokrajine, je bilo že od nekdaj fascinacija umetnikov. Zgodovina nas sooča z različnimi umetniškimi in produkcijskimi načini znotraj aktualnih in miselno spremenljivih zapisov, tudi v mediju fotografije in z raziskovanji ter vzporejanji načinov umetniške refleksije, ki so medsebojno prepleteni v neomejenem razprostiranju globalnih in hkrati osebnih vrednot.
Vzpon trga z digitalno mrežo je sicer močno zasvojil svet, a je hkrati v prenekaterih umetniških sferah sprožil upor in nasprotovanje do gospostva konstruiranih svetov ter jih odmaknil v druge intelektualne in ustvarjalne prakse, kjer realnost dobi drugačen pridih ‒ zlije se z notranjim svetom in pogled na svet se strne v povsem intimni zapis. Tako realnost najdemo tudi v ustvarjalnem impulzu fotografa Petra Koštruna, enega najbolj pronicljivih fotografov srednje generacije.
Peter Koštrun v svojih delih išče posebno čustveno stanje, povezano z razmišljanjem o človekovem bivanju, o preteklosti, o prihodnosti in njeni negotovosti, o radosti in bolečini. Ničesar ne prepušča naključju; ekstremne situacije v naravi (nevihta, tema, mrak ali pa skrb za ohranjanje njene vitalnosti) upodablja v nežnih obrisih, kot so podobe srne, ujete v snežni belini, v zimskem jutru počivajoče jablane ali pa v rdečino pogreznjen privid vzpetine, ki zamaje pogled očesa od prepoznavnega kupa gnoja. Vse to izbira v kadre, jih povezuje s trenutnim čustvenim stanjem in ujeto stvarnost skozi svetlobo in z obvladovanjem fotografskega medija zgošča v novo zgodbo. Nikoli ne fotografira, kot "želi" aparat, temveč daje prednost svoji duhovni in tehnološki zrelosti. Njegove pastoralne pokrajine niso izsanjane, temveč so košček resnične idilične pokrajine. V njih nehote občutimo refleksijo literarnih romantičnih zgodb, značilnih za 19. stoletje, in hkrati dotik fikcije magičnega realizma iz začetka 20. stoletja. V tem duhu je nastalo kar nekaj ciklov, kot so Zadnji čas vran, Na robu, Sedanjost, Črni dan in Strah, ki v osrčju svojih zgodb varujejo skrivnosti in se kot intimna senca odpirajo v najnovejšem ciklu V krogu. V njem se Peter Koštrun kot arheolog časa dotika svojega življenja na odmaknjenem koščku zemlje, med svetostjo narave in ostalinami davnine. Mirne in tihe podobe, izza katerih biva napeto, dramatično stanje vsakdana, nas sicer zavajajo v romantično obdobje, a v svoji biti, četudi v njih ni prisotnosti človeka, zaznavamo odsev sodobnega časa, ki generacijam pogosto preči, da bi pisali poezijo in sanje spreminjali v življenje.
Razstava V krogu, ki je na ogled še ta petek in soboto, nas tako vodi v poetično kombinatoriko od fotografskih posnetkov pokrajine do ready made predmetov, ki znotraj življenjskega kroga tvorijo fragmentarne pripovedi o času in prostoru. Tako najdene, iz zemlje in časa vzete drobne predmete, umetnik postavi v odnos do pokrajine in jih preformulira v "čisti estetski dar". S tem nehote odpre prostor za razumetje sebe in za čas bivanja, ko novo hodi skozi staro, da lahko lažje izgrajuje svojo duhovno bitnost. S to zgodbo sicer obiskovalca sprva spravi v zadrego, a ga kaj hitro fascinantne in hkrati tenkočutne fotografske podobe potegnejo v čisto sojnost narave, tako da tudi predmeti, kot so črepinje brez porekla ali posamezne celice osirja kot raztrgana ogrlica, z rjo in zemljo odeta ura s prehojenimi kazalci skozi kdo ve kako dolgo pot, rumeni lepljivi lovilci mrčesa kot ubijalci nadlog … in keramika, ki jo je izdelal umetnik sam, v odtenkih časa ustvarjajo asociativne vtise in s čustvi nabito zgodbo, ki se v belini razstavnega prostora zaprede v krog razmišljanja o sublimaciji narave in umetnikovi strasti, kako preseči senco svojega življenja.
O projektu in o svojem pogledu na življenje, ki je razpeto med umetnostjo, družino, profesuro na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in kmetovanjem, bo umetnik spregovoril jutri, 3. marca, ob 18. uri v Savinovem likovnem salonu Žalec.
