Kultura

(RAZSTAVA) Od polnokrvne umetnosti do dekorativnih izdelkov

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Fredy Koschitz: Tihožitje 
Universalmuseum Joanneum/ N. Lackner

Dolgo je veljalo, da se za imenom Fredy Koschitz skriva moški. Na seznamu avstrijske kustosinje dr. Gudrun Danzer, ki je v Neue Galerie Graz pred časom predstavljala tudi umetnice s Štajerskega med letoma 1850 in 1950, pa se je to ime nedvoumno znašlo med avtoricami. To je vzbudilo zanimanje kustosinje Andreje Borin iz Umetnostne galerije Maribor, ki v Kabinetu zdaj predstavlja ustvarjanje te nadarjene slikarke, živeče med letoma 1914 in 2001. Poleg tega pa UGM lep prostor namenja tudi njenim družinskim vezem - ne le, da je bila Fredy Koschitz obetavna in dolgo spregledana slikarka, izhajala je iz umetniške družine. Še več: izhajala je iz družine, v kateri je umetnost tekla predvsem po ženski strani.

Slike Fredy Koschitz si javnost lahko ogleda točno osemdeset let po slikarkini samostojni razstavi v Mariboru leta 1943. UGM sicer hrani dve njeni sliki, vendar o umetnici doslej ni bilo znanega praktično nič oprijemljivega. No, umeščanje Fredy Koschitz na "ženski seznam" ni odprlo vrat le v njeno življenje, temveč je pričelo razpletati tudi skrivnostjo življenje nadarjenih družinskih članic, ki jih je odločilno zaznamoval čas, v katerem so živele. Zdi se, kakor da je bil Fredy in njenim sorodnicam naklonjen vsaj socialni status družine, v katero so se rodile. Fredy Koschitz ​je v Ljubljani obiskovala gimnazijo in tudi večerne umetnostne tečaje na Probudi (sedanji Srednji šoli tehniških strok), leta 1936 pa odšla v München na Akademijo upodabljajočih umetnosti, kjer se je šolala štiri semestre. V specialki profesorja Juliusa Hessa se je učila zlasti slikanja v naravi, kar je očitno tudi iz umetnin, ki si jih lahko še do 2. aprila ogledamo v UGM. Leta 1940 se je poročila z novinarjem in publicistom Ottom Koschitzem (tudi Oto Košič) in se leta 1941 preselila v Maribor.

Elza Kastl Obereigner: Brez naslova  
Matevž Paternoster

V letih bivanja v Mariboru se je posvečala slikarstvu in se udeleževala skupinskih razstav v Gradcu, Leobnu in Mariboru. Čeprav je šlo za razstave nemško orientiranih umetnikov, za zdaj ni znano, da bi bila tudi umetnica sama naklonjena nacizmu. Varno je zapisati, da jo je Maribor, vsaj po predstavljenih delih sodeč, kot ustvarjalko močno navdihoval. Okrog leta 1943 je naslikala Mariborski pristan, v istem obdobju pa tudi Mariborski most v popravilu - delo sodi v čas po aprilu 1941, ko je bil most porušen v vojni. Slikarka se je osredotočila na razgibano konstrukcijo in na del mosta okoli sinagoge, ki ga zajame eden izmed železnih obokov mostu. "Prevladujejo rdeči in okrasti odtenki barv, ki jih dopolnjujejo kontrastni modri in turkizni toni. Nikjer ni ljudi, mesto deluje opuščeno in v pritajenem pričakovanju," opiše kustosinja Andreja Borin, ki doda, da se za Tihožitje - prav tako razstavljeno v Kabinetu - zdi, da je nastalo pred mariborskim obdobjem (v Mariboru je sicer nastala glavnina umetničinega znanega opusa). Prav na tej sliki je zelo otipljiv vpliv francoskega slikarja Paula Cé​zanna. "Tako v izbiri motiva kot v oblikovanju volumnov. Njene ohranjene slike odlikuje fino občutenje barve in svetlobe, razkrivajo pa tudi poznavanje Cézanna in njegovega načina gradnje slikarske površine," dopolni poznavalka Borin.

Ob koncu vojne je Fredy Koschitz ​skupaj s tremi hčerami prebegnila v Avstrijo. Za slikarstvo v njenem življenju ni več ostajalo obilo prostora. Za preživetje se je ukvarjala z rezbarjenjem in izdelovanjem dekorativnih izdelkov, pozneje pa tudi z restavriranjem. "Ko je prebegnila v Avstrijo, je nehala slikati in tudi v družinski lasti je ostalo relativno malo gradiva. Obenem je morala v Avstriji začeti delati za prodajo. Izdelovala je punčke iz lesa, jaslice, križe, lesene škatle, figurice," pojasni kuratorka. Fredy Koschitz ​je v drugem delu svojega življenja tako poslikala okoli 50 kapelic, večinoma na avstrijskem Koroškem, pa tudi v Sloveniji, Dolnji Avstriji, Južni Tirolski in na Bavarskem. Glede na to, da je delala predvsem po naročilu in za prodajo, se je smiselno vprašati, koliko umetniške vrednosti taki izdelki sploh lahko imajo. "Iz slikarstva, v katerem se je izšolala, je presedlala na rezbarjenje oziroma kiparjenje iz lesa v malih formatih. Gre za popolnoma drugačen pristop. Na Akademiji je dobila dobro osnovo - iz njenih del je razvidno, da je obvladala perspektivo, barve, znala je ustvariti uglašeno in harmonično celoto. Komponirala je iz drobnih potez, slike je sestavljala zelo oblo, volumensko," doda Andreja Borin. Poleg ohranjenih primerkov sicer poznamo še nekaj imen slik (Sicilijska pokrajina I in II, Štajersko dvorišče, Tihožitje, Pod Piramido XX), za katere pa ni znano, ali so se ohranile. "Vse, kar sem lahko zbrala, je teh pet slik, ki so danes razstavljene v Kabinetu. Mislim, da jih veliko več niti ni ohranjenih. Po tem, ko je emigrirala, enostavno ni mogla več slikati, ker je tam naenkrat morala zaslužiti denar za preživetje treh majhnih hčera. Začela je obdelovati les in izdelovati tisto, kar so bili ljudje pripravljeni kupiti, kar jim je bilo všeč," pojasni kuratorka, ki je z razstavo občinstvu želela približati slikarko, ki je padla iz naše zavesti in za katero smo bili precej časa prepričani celo, da ni ženska. Tudi na poprejšnje razstave žensk avtoric se Fredy Koschitz ​doslej ni uvrščala. "Obenem pa sem želela pokazati tudi na družinske vezi, ki nam dajo vedeti, da je Fredy Koschitz izhajala iz umetniške, kultivirane družine," oriše Andreja Borin.

Pogum postati kiparka

Umetnikov, ki so bili med vojno naklonjeni Nemcem ali pa so zgolj izhajali iz nemško govorečega dela Maribora, po vojni niso razstavljali. Vse, kar je dišalo po nemškem, je odpadlo. Fredy Koschitz ​je v Mariboru živela le med vojno in je bila morda zapostavljena tudi zaradi relativno kratkega obdobja, ki ga je preživela na našem območju. Ko so leta 2018 v mestnem muzeju v Ljubljani celostno predstavili njeno teto Elzo Kastl Obereigner, kiparko, slikarko in miniaturistko, vezi med njima niso bile stvar raziskave. Tudi njena sestrična Elizabeta Charlotte Obereigner, sicer kiparka, je bila predstavljena, Fredy Koschitz ​pa je žal izostala. Tokratna razstava v UGM Kabinetu pa poleg slik Fredy Koschitz in dokumentarnega gradiva, povezanega z umetnico, z manjšim izborom del predstavlja tudi njene umetniške sorodnice.

Fredyjina teta Elza Kastl Obereigner je bila med prvimi ženskami, ki so suvereno zakorakale v tedanji umetniški prostor. Ob rednem šolanju se je učila slikanja in modeliranja, med letoma 1905 in 1906 pa študirala na dunajski ženski akademiji, saj vpis na likovno akademijo za dekleta v tistem času še ni bil mogoč. Vse do poroke se je največ posvečala kiparstvu, kar je bila za dekle tedaj nenavadna izbira. Hčere iz plemiških in meščanskih družin so se sicer učile risanja, slikanja ali igranja inštrumentov, vendar je bilo to znamenje ugleda in kultiviranosti, ne pa spodbuda na poti k profesionalnemu delovanju. "Umetniško delovanje so dekleta praviloma opustila po poroki, a pri Elzi je bilo drugače," pojasni sogovornica Borin. Elza je bila članica slovenskega in nemškega umetniškega društva v Ljubljani, kmalu po koncu študija je začela prejemati različna cerkvena naročila.

Fredy Koschitz: Mariborski most v popravilu 
Damjan Švarc

Pozneje se je posvečala slikanju in miniaturam, kiparstvo pa opustila. Veljala je za zadnjo miniaturistko in bila med prvimi ustvarjalkami, ki so v prevladujoče moško okolje umetnosti prispevale ženski glas. V Kabinetu si med drugim lahko ogledamo njen kip ženske iz žgane gline, ki je dejansko poustvaritev klasične antične glave, in glavo angela iz žgane gline. Oboje je izvedeno z izjemno natančnostjo.

V nadaljevanju življenja se je Elza Kastl Obereigner s hčerko Elizabeth Charlotte vrnila v rojstno hišo svojih staršev v Ljubljani. Tja se je vrnila tudi ovdovela Elzina sestra Frida s hčerko Fredy. "Vse ženske so bile zelo močno zaznamovane s časom druge svetovne vojne. Imajo podoben življenjski tok. Fredy in Elizabeth sta skupaj živeli in se šolali na Probudi - Fredy je študirala slikarstvo, Elizabeth pa kiparstvo," pojasni Andreja Borin. Elizabeth Obereigner se je 1939 poročila z Zoranom Hribarjem in prevzela ime Liza Hribar. Kiparkino zasebno življenje odločilno zaznamoval čas po drugi svetovni vojni, ko sta bila z možem obsojena na montiranem Nagodetovem procesu. Liza je bila pogojno obsojena, mož pa je v zaporu preživel šest let. "Proces je imel za posledico tudi popolno umetniško izolacijo kiparke v času, ko je morala sama vzdrževati sebe in otroke," nadaljuje kuratorka. Če je pred vojno sodelovala tudi pri pasarskih izdelkih za arhitekta Jožeta Plečnika, se je vojni zaradi umetniške izolacije posvetila dekorativni mali plastiki v žgani glini za ljubljansko trgovino Dom in različnim nalogam za cerkvene in zasebne naročnike. Izdelovala je broške, vaze, svečnike, luči ... ter tudi veliko različnih jaslic, najbolj poznane so njene Kroparske jaslice, ki so bile upodobljene tudi na božični znamki Slovenije leta 1997. Na razstavi si lahko od njenih del ogledamo Portret dečka (poprsje neznanega otroka), ki ga je ustvarila leta 1936, Portret sina Aleša Hribarja ter kasnejše rezbarije - Marijo z otrokom in Svetega Mihaela, ki ubija zmaja.

Razstava priča o izjemnem umetniškem talentu, ki je vznikal tudi v Mariboru in bil podkrepljen z izobrazbo in izpiljeno tehniko. Žal pa prehitro zatrt z okoliščinami, gmotno situacijo žensk, z zunanjim zatiranjem in posledično izolacijo. Obetavne umetnice so bile v času, ko bi njihova ustvarjalnost lahko dosegla vrhunec, obsojene na ustvarjanje dekorativnih izdelkov in tistega, kar je bilo všečno širši publiki.

Fredy Koschitz: Ženski akt  
Universalmuseum Joanneum/ N. Lackner
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?