(PREDSTAVITEV KNJIGE) Knjiga, posvečena tistim, ki jim Bojan Sedmak podarja knjige

Na portalu Mladinske knjige Emka se jih trenutno prodaja šest. Verjetno pa je dostopnih še več, ker nekateri založniki pri velikih verigah ne poslujejo.

Govorimo o knjigah Bojana Sedmaka, pesnika, kantavtorja, esejista, avtorja (literarnih) dnevnikov in kratkih form, ki po navadi niso poetične, razen če so Sedmakove. Recimo esemesi.

Pisal je od nekdaj. Tisti, ki so poznali njegova kantavtorska besedila in pesmi kar tako, so ga leta zaman prepričevali, naj jih da na svetlo. Leta 2012, pri štiriinpetdesetih, je vendarle izdal pesniško zbirko Tisto, ki se je zdela kot prvenec in zbrano delo hkrati. Ampak zelo kmalu se je pokazalo, da je bila druga oznaka povsem zgrešena. Takrat se je šele odprlo in Bojan Sedmak je v desetih letih izdal 14 knjig. Mogoče sem preštela narobe, ker je vmes tudi kak izbor izbora. Ob tem je izšlo še nekaj nosilcev zvoka. Žanrsko gre za knjige poezije, knjige esemesov, knjige boanov (forma sentenc, koanov po Bojanu Sedmaku recimo) in za knjige dnevnikov. Takšna je tudi zadnja knjiga, Slej ko prej za vselej (Iz dnevnikov 09-13), ki je izšla v knjižni zbirki Frontier pri Kulturnem centru Maribor. Glavni urednik in direktor Kulturnega centra Dušan Hedl je na začetku predstavitve knjige, ki je bila pretekli četrtek v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor, dobro razložil založniško motivacijo. Založba je seveda poslovni subjekt, je rekel, a je tudi kulturni akter, ki ima posebej posluh za zgodbe ljudi, ki so zagnali (sub)kulturno življenje v osemdesetih letih preteklega stoletja. Bojan Sedmak je bil del te nadobudne scene.

Z avtorjem se je pogovarjala dr. Jerneja Ferlež, ki knjižnična Zasedanja s knjigami tudi organizira. Preučila je vse postaje Sedmakove umetniške in nazorske formacije, tudi tiste, o katerih sam tokrat ni kaj dosti povedal. Lahko bi rekli, da je na začetku pogovora izrekal bolj boane, potem počasi daljšal formo, za konec pa je prebral že kak konkreten odlomek. Jerneja Ferlež je spomnila na Klub mariborskih študentov v ljubljanski Rožni dolini, kjer je Sedmak živel v sobici Tomaža Pengova in čuval njegovo lutnjo, kot je povedal, pa na začetek njegovega kantavtorstva seveda. Kantavtor je oseba, ki sama napiše besedilo in muziko, sama poje in igra in ki se tudi (samo) sama posluša, je rekel Sedmak. Spomnila ga je, da je za Katedro pisal kolumne, Sedmak pa se je spomnil, da jih je pisal tudi za Večer. Spomnila je na Kabinet profesorja Sedmaka, pogovore, ki jih je imel najprej v Univerzitetni knjižnici, potem v SNG Maribor, zdaj pa jih ima še na Prvi gimnaziji. Pa tudi o tem sta govorila, kako je biti subjekt in kako objekt lektoriranja, ker profesor slovenskega jezika in filozof počne tudi to. Na vprašanje, kaj se je potem zgodilo, da smo dobili prvo knjigo in nato še vse druge, je odgovoril: "Potem sem se odločil, da bom pisal knjige."

Slej ko prej za vselej je tretja knjiga dnevniških zapiskov. Prejšnji sta izšli pri istem založniku in se jima reče Zdaj za prej pozneje (kolumne, dnevniki 1991-1997) in Potem za zdaj že kdaj (triade subjekta S). "Za vselej" se s to knjigo ne poslavlja od pisanja, od dnevnikov pa menda se. V tej knjigi je veliko ljudi. Sto, pravi avtor, od Andreja Adama do Mie Žnidarič. Ker so to ljudje, s katerimi je vsaj implicitno še zmeraj povezan, dober obisk dogodka ni bil presenetljiv. Znanci in prijatelji so prišli, četudi se še niso prebrali in prepoznali v knjigi. Tudi o tem je izrekel eno zanimivo: želel bi si napisati knjigo, v kateri bi pisal o realnih ljudeh, vendar brez osebnih imen. Ime je nalepka, ki jo preberemo in gremo dalje, zato bi rad pisal o ljudeh tako, da bi jih izpostavil s kakšno osebno lastnostjo. Recimo: človek, ki hodi zelo počasi.

Avtor pravi, da je to stotnija tistih, ki jim je v desetletju 2012-2022 podarjal svoje knjige in plošče. Po koncu tega desetletja jih 30 več ni. Črnohumorni epepe je bil zato kar na mestu: "Zato to knjigo raje kupite."

Avtor je priznal, da je dnevnike pisal z zavedanjem, da bodo javni, zato je bila na delu avtocenzura. Pri takšnem pisanju pisec ves čas balansira: kako daleč lahko greš v iskrenosti in kako naj se omejiš, da ne bodo dnevniki preveč polni tebe ... No, to rešiš med drugim tako, da pišeš o drugih. Po oceni Jerneje Ferlež so presežek teh dnevnikov refleksije kulturnega življenja in umetnosti. Bojan Sedmak ogromno bere in v velikih dozah konzumira tudi druge oblike umetnosti. O tem pravi: Ivan Cankar je rekel, da berejo tisti, ki ne živijo, Jorge Luis Borges je rekel, da je branje življenje, sam pa se boji, da bi imel, če bi kje ostal brez čtiva, prehudo abstinenčno krizo.

Z moderatorko sta govorila še o razliki med spominskimi in dnevniškimi zapisi (spomini izhajajo iz sedanje optike, dnevniški zapis pa bralca postavi neposredno v preteklost) in o tem, da ima tak direkten skok nazaj poseben pomen pri tistih, ki jih več ni. V dnevnikih so ujeti v trenutku, ko prihodnosti še ne poznamo.

Avtor ni napovedal nove knjige, povedal pa je, da ta ne bo dolgoprozna. Ker da nikoli ni mogel biti fokusiran na eno samo stvar. Večopravilnost je moje značajsko prekletstvo, je rekel. Ampak ga je dobro obrnil v svoj prid, dodajamo.