Kultura

(INTERVJU) Vilma Purič: Verjeti moraš, da se imaš po tržaških ulicah pravico sprehajati kot Slovenec

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vilma Purič
Klara Širovnik

Zakaj govoriti o poeziji, ko je v središču pozornosti jezik? Dr. Vilma Purič, zamejska Slovenka, učiteljica, slovenistka in literatka, je navdih za prepletanje našla med dijaki - na tehnični srednji šoli s slovenskim učnim jezikom v Trstu namreč poučuje slovenski jezik in književnost. Na simpoziju Obdobja (letos izveden pod naslovom Na stičišču svetov: slovenščina kot drugi in tuji jezik) je pretekli teden spregovorila o tem, kako lahko poezija služi pri oblikovanju odnosa do jezika in kakšno vlogo lahko odigra na območju, kjer je slovenski jezik ogrožen že vrsto let.

Poezija lahko jezik ohranja živ tudi na območjih, kjer je njegov položaj šibek, pravite. Kakšne spremembe pri rabi slovenščine opažate v svoji poučevalni praksi?

 

"Šola najbolj živo odseva stanje jezika skupnosti, obenem pa spremembe v doživljanju jezika. Če se ozremo na zamejske šole in govorno prakso med dijaki in učnim osebjem, lahko opazimo, da raba slovenščine upada, da prevladuje mešanje dveh jezikov, da v zadnjem času upada tudi raba italijanščine in da se vse bolj uveljavlja angleščina. Prepričana sem, da način govora - kakšno slovenščino v nekem okolju torej slišimo in kako se pogovarjamo - odseva tudi odnos, ki ga ima posameznik do jezika. Verjamem, da poleg sporazumevalnega vidika in prepoznavanja sistemske urejenosti jezika pri dijakih učitelji razvijamo tudi kritično jezikovno zavest. Spodbujamo jih, da razmišljajo o jeziku znotraj osebnih doživetij in spoznanj, da ozavestijo svoj intimni odnos do jezika in da oblikujejo svoje doživljanje, živetje v jeziku. Da odnos sčasoma tudi preoblikujejo! Tu mi je kot učiteljici prišla na pomoč poezija, ki nastaja na obmejnem tržaškem prostoru. Vsi pesniki in pesnice pri nas veliko razmišljajo o jeziku."

 

Poezija je literarna zvrst, ki nas napeljuje k vprašanju: v kolikšni meri jo moramo dejansko razumeti? Zdi se mi, da v sodobnem svetu obstajajo težnje po tem, da bi moralo biti vse jasno in na pladnju, da bi moralo biti vse enostavno razumljivo. Poezija pa tega ne ponuja. Če je jezikovna zmožnost slabše razvita, je razumevanje gotovo še večji izziv. Je to problem?

 

"Ne, ni. Poezija je ne nazadnje dostopna tudi ljudem, ki jezik komaj poznajo. Opažamo, da poezija ohranja slovenski jezik v Benečiji in Reziji, kjer se ga ne uporablja v javnem življenju. Poezije namreč ne dojemamo samo z razumom ter s strukturami in vzorci jezika, ki jih imamo zapečatene v glavi, temveč jo doživljamo. Ne samo preko pomenov, temveč preko zvokov, glasov, donečnosti, zvenečnosti, tona. Brati se jo da tudi, če jezikovna zmožnost ni zelo razvita. Jaz jo zelo rada prebiram v šoli, dijaki pa jo zelo radi poslušajo. Slovenščina je na obmejnem območju pod posebnim udarom že veliko desetletij, pravzaprav stoletij, vse od leta 1920, ko se je zgodil požig Narodnega doma. Čeprav poezija danes mogoče nima več toliko bralcev - bralna kultura je v zadnjih desetletjih namreč zelo upadla! -, vsekakor stalno nastaja. Umanjkala je bralna kultura, ne pa literatura. Bralcev je tudi v našem okolju vse manj, kljub temu pa lahko poezija v doživljanju in odnosu do jezika naredi ključne premike."

Vi ste v stalnem stiku z učečimi se. Učencev ne sprašujete, kateri je njihov prvi ali drugi jezik, temveč se posvečate temu, kako živijo slovenščino.

 

"Ja, kako živijo slovenščino v Trstu, mestu, ki je zelo posebno in zaznamovano z zgodovinsko travmo. To, kar se je dogajalo v času fašizma, ko je bila slovenščina povsem utišana, je zaznamovalo ljudi in življenja. Zgodovina je Trst tako zaznamovala, da tudi po koncu druge svetovne vojne nikoli ni uspel zaživeti sproščeno. Tukaj še vedno sobivajo različne, protislovne razlage istega prostora in iste zgodovine. To je skozi čas po eni strani ustvarjalo zelo velike razprtije in ne dialoga, po drugi strani pa je v Tržačanih vzbudilo sposobnost doživljanja protislovij. V Trstu lahko celo pri istem avtorju beremo zelo različne položaje, recimo pesnica Irena Žerjal je avtorica angažiranih pesmi, v katerih opozarja na nestrpnost italijanskih someščanov do slovenskega jezika, poudarja njihov strah pred sičniki in šumevci, v pesmih o razlaščanju slovenske zemlje v dolinskem Bregu jih celo imenuje konkvistadorji. Obenem pa je napisala pesmi, v katerih se je oddaljila od enojezične predstave Trsta in opustila tudi 'secirnico bikulturnosti' oziroma predstavo dveh tržaških jezikov: slovenščine in italijanščine. V verze je vnesla predstavo večjezičnega Trsta, kjer odmevajo različne govorice."

 

V svojem predavanju na simpoziju ste izpostavili potrebo tržaškega človeka, da se ne omeji na zgolj en jezikovni kod. Kako se to kaže pri današnjih dijakih?

 

"V Trstu obstajajo šole s slovenskim učnim jezikom. Slovensko govoreča populacija se je v zadnjih desetletjih zmanjšala, hkrati pa so prisotne tudi druge težnje, denimo to, da se v slovenske šole vpisujejo tudi otroci iz mešanih ali celo italijansko govorečih družin. K temu gre dodati veliko spremembo današnje družbe, ki je postala v celoti večkulturna - ob dveh idiomih je v naših šolah danes pogosto prisoten še kakšen drug jezik (denimo srbščina, bosanščina in drugi).

 

Naše temeljno vprašanje je, kako slovenščino pri dijakih ohranjati. Sama se v referatu, ki sem ga na simpoziju predstavila, sprašujem, kaj lahko v tem procesu naredi poezija. Poezije v prvi vrsti nisem povezala s tem, da se dijaki naučijo sklanjati in spregati ali da se naučijo komunicirati. Preko poezije se dijaki lahko naučijo razumeti svoj odnos do slovenskega jezika. Pri tem jim lahko pomaga tudi to, kako so pesniki znali v poeziji prikazati različna doživljanja jezika (od tega, da so mu povsem vdani in da imajo jezik za etično ontološko kategorijo, do tega, da do njega ne čutijo ničesar in da je zanje slovenščina samo eno od komunikacijskih sredstev, eden od jezikov, ki ga uporabljajo)."

Zakaj je pomembno, da zamejski učenci spoznajo takšne koncepte?

 

"Pesniško besedilo predstavlja izhodišče za uzaveščenje, oblikovanje in preoblikovanje svojega odnosa do slovenskega jezika. Prepoznavanje lastnega čutenja jezika vodi v aktivnejše izbiranje slovenščine. Nadalje je pomembno, da dijaki svoj vidik primerjajo s stališči sovrstnikov, kar jih usmerja v sprejemanje in razmišljanje o mnenju drugih, v opredelitev podobnosti in razlik, v izpostavljanje edinstvenih elementov in evidentiranje sorodnih značilnosti, ki tvorijo skupno jezikovno zavest. S tem krepijo povezave z drugimi oziroma gojijo v sebi občutek pripadnosti skupnosti. Legitimirajo torej svoje bivanje v jeziku, slovenščina zanje ni več tuji, drugi jezik, ampak postane last srca. V njej in o njej razmišljajo."

 

Čemu se v šole s slovenskim učnim jezikom vpisujejo otroci iz italijanskih družin?

 

"Govoriti o identiteti v Trstu je zelo težko. Identiteta se je premikala in preobražala, obdobju hude asimilacije je sledila tiha povojna asimilacija. V zadnjih desetletjih je nastopilo obdobje deasimilacije - otroci iz italijansko govorečih družin zdaj prihajajo v naše šole, ker imajo kakšnega prednika, ki je bil Slovenec, včasih tudi iz radovednosti ali iz želje, da bi zadihali tržaško večkulturnost. Naše šole so gotovo bolj odprte do večkulturnosti in večjezičnosti. Otrokom omogočijo, da na svet pogledajo nekoliko drugače."

 

V tržaškem okolju opažate opuščanje slovenskega jezika. Prihaja do tega iz oportunizma?

 

"Raje kot o oportunizmu bi govorila o tem, da je slovenščina v Trstu vsekakor izbira. Če hočeš biti v Trstu Slovenec, moraš slovenščino izbrati in se zanjo zavzemati. Verjeti moraš, da se imaš po tržaških ulicah pravico sprehajati kot Slovenec."

 

To je gotovo širše politično vprašanje. Kot Slovenec se suvereno sprehajaš, če čutiš, da te nekdo v tem podpira.

 

"Za slovenske ustvarjalce v Italiji sta razmišljanje o jeziku in obravnavanje narodnega vprašanja pomembni sestavini, lahko rečemo, da je pisanje o jeziku in narodu za nas samoumevno zaradi eksistencialnega položaja. Vendar ravno ta težnja je bila v preteklosti razlog razmejitve z osrednjo slovensko literarno kritiko, ki je narodni motiviki prisojala zastarelo obrambno držo in v njej videla neko zamudništvo. Kljub pomembnim dosežkom slovenske književnosti v Italiji je še danes v osrednji Sloveniji premalo znana. Menim, da bi morali srednješolski učbeniki ponuditi učencem večji izbor besedil slovenskih avtorjev v Italiji. S tem bi se šolska populacija soočila s specifiko obmejnega prostora, spoznala pojem meje, se seznanila s kompleksnim razmerjem med manjšino in večino, predvsem pa razvila vrednoti strpnosti in sobivanja z drugačnim, ki sta v sodobnem svetu še kako potrebni."

Klara Širovnik

 

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?