(INTERVJU) Jaki Jurgec: 107-krat v vlogi Figara

Pred mariborsko Operno nočjo v petek, 26. maja, ki bo letos vnovič v Mestnem parku, in ob tridesetletnem profesionalnem jubileju, ki ga je praznoval delovno v operi Manon Lescaut, smo se pogovarjali z Jakijem Jurgcem, solistom - baritonistom Opere SNG Maribor.

Trideset let kariere, sto vlog, tisoč predstav - lepa bilanca za enainpetdesetletnega baritonista?

"Skoraj neverjetno je, da se trideset let praktično niti enkrat nisem ustavil. Iz vloge v vlogo delujem že skorajda od začetka poklicne poti. No, tale obletnica me je prisilila, da zberem podatke za nazaj in resnično sem bil tudi sam malo presenečen, koliko gostovanj v Italiji, na Portugalskem, Franciji in seveda na Malti, kjer sem bil reden gost kar osem let zapored. Pa trideset predstav Amonasra v Aidi in Dancairja v Carmen po Japonski. Skoraj sto različnih vlog in tisoč nastopov je res neverjetno. Vlogo Figara sem odpel 107-krat in vlogo barona v Traviati tudi okoli stokrat. Nič veliko ne zaostajata niti vlogi Papagena in Amonasra. Oder sem delil z izjemnimi kolegi, ki so me vedno znova navdihovali in me navduševali."

Baritonistov vas je relativno malo, ste skoraj zaščitena vrsta? A tudi vlog je v primerjavi s tenorskimi bistveno manj, kajne?

"Ravno nasprotno. Menim, da v operi najbolj primanjkuje tenorjev. Je pa vlog ogromno tako za tenorje kakor tudi za baritone. Skorajda ni opernega dela, kjer ne bi bilo vsaj dveh ali treh baritonskih vlog. Sam nisem imel nikoli težav s tem, da ob številnih glavnih ali velikih vlogah kdaj pojem tudi kakšno manj zahtevno vlogo. Preprosto sem rad na odru in še danes trdim, da malih vlog ni! Vsak nastop pred publiko zahteva vrhunsko pripravo in zavoljo odgovornosti do sebe in seveda do publike moraš vedno dati svoj trenutni maksimum."

Se vam zdi, da ste preigrali že vse, kar je temelj vsake baritonske operne kariere - od Figara do recimo zadnje Lescauta? Je še veliko želenega, nerealiziranega?

"Res je, da se po toliko odpetih vlogah začnejo te ponavljati, čeprav so vedno v drugi režiji, z drugimi kolegi. Peti Amonasra iz Aide v tokijski Bunkamuri ob sopranistki Mariji Guleghini ali Dancairja iz Carmen ob mezzosopranistki Vesselini Kasarovi, pa deliti oder z izjemnim baritonistom Renatom Brusonom ali tenoristom Josephom Galeo so tisti trenutki, ki so mi ostali najbolj v spominu. Pomembna prelomnica v mojem življenju je bil tudi študij pri maestru Carlu Bergonziju, kjer sem imel možnost spoznati režiserja Franca Zeffirellija in maestra Placida Dominga, ki je takrat v Bussetu dirigiral Traviato. Poleg tega sem si delil oder tudi s Katio Ricciarelli in z Robertom Scanduzzijem. Res sem hvaležen in srečen, da sem lahko skozi svojo kariero nastopal s številnimi vrhunskimi opernimi zvezdami. Tudi v mariborski operi imam vrhunske kolege, s katerimi imam veselje in čast nastopati. Kljub temu, da sem že veliko doživel, so še vedno vloge, ki bi si jih želel odpeti, in upam, da jih tudi bom."

Relativno pozno ste diplomirali na Akademiji za glasbo, leta 2000, kako to?

"Na akademijo sem se vpisal, ko so odprli operno smer. Takrat me je poklicala moja profesorica Alenka Dernač Bunta, pri kateri sem študiral petje že pred akademijo, in mi predlagala, da se vpišem. Že med študijem sem veliko nastopal tako v mariborski kot tudi v ljubljanski operi, kjer mi je takratni direktor Darijan Božič tudi ponudil angažma. Po dobrem premisleku sem ostal zvest mariborski operi."

Izhajate iz popolnoma glasbene družine: oče Stane Jurgec, direktor Opere, sijajen zborovodja, mama Maja Golob je vodila glasbeno šolo, dedek Vlado Golob prav tako. Vaša pot je bila torej od zgodnje mladosti določena?

"Biti operni pevec je delno pogojeno s talentom, ki ga praviloma podeduješ. Izhajam iz glasbene družine in sem verjetno nek talent podedoval. Vse ostalo je pa seveda trdo delo. Vsakodnevne vaje in neskončno učenje tekstov. Če me za petje ne bi navdušil baritonist Nikola Mitič, mislim, da v glasbi ne bi ostal. Opera kot celota, torej nastanek predstave, študij, režijske vaje, kostumi, maska, rekviziti in vse, kar spada zraven, me je zasvojilo in mislim, da ne bi mogel živeti brez te svoje ljubezni. Sem pa izredno hvaležen očetu, da mi je omogočil študij pri res odličnih profesorjih."

Vso svojo kariero ste v SNG Maribor, a tudi v Ljubljani in tujini (največ na Malti in v Italiji) ste veliko nastopali? Zvestoba eni hiši se vam zdi koristna?

"V mariborski operi sem ustvaril veliko večino svojih vlog. Trikrat sem imel možnost menjati delodajalca in vedno sem se po premisleku odločil ostati v Mariboru. V učiteljske vode nisem hotel, ker bi enostavno preveč pogrešal oder. Ostal sem tukaj, kjer sem skozi leta ogromno ustvaril in kjer imam res odlične kolege in prijatelje. Navsezadnje sem v operi spoznal tudi svojo ženo, ki je bila takrat balerina. Ko se mi je rojeval sin, sem med porodom letel na oder odpet Figara ... Glede na to, da smo včasih na vajah cele dneve, smo postali kot ena velika družina in odnos vseh do umetnosti botruje tudi visoki kvaliteti naših predstav. V takem okolju rad delam in mislim, da me boste na tem odru gledali še v zadnjem obdobju moje kariere."

Ste pozorno odbirali vloge, varovali glas skozi čas?

"Če gledam zdaj nazaj, se mi zdi, da nisem nobene pretežke vloge pel prehitro. Z glasom nikoli nisem imel kakšnih večjih težav in upam, da mi bosta zdravje in seveda glas služila še naprej."

Nekaj časa ste tudi režirali - La Bella Opera in druge. Ste prenehali? Kako pa skozi čas doživljate režijo oper? Ste pristaš modernega pristopa, aktualizacij, ali ste bolj za klasiko? Na mariborskem odru ste dali skozi vse, tudi čisto gledališke režiserje, ki niti partitur niso znali brati.

"Režija opere je moja druga ljubezen, takoj za nastopanjem. Kar nekaj predstav sem zrežiral ne samo pri nas, ampak tudi na festivalu v italijanskem Oderzu. Režijo sem vedno zelo podrobno pripravil, in to ti vzame res veliko časa in energije. V zadnjih letih sem ogromno pel in je zmanjkalo časa za kakšno režijo. Se pa ravno pripravljam na novo režijo. Pa naj za zdaj to ostane še skrivnost ..."

Popularizacija opere v smislu komerciale vam ne ustreza, nikoli niste sodelovali v pop projektih. Operna noč pa je prava stvar, kajne?

"Občudujem in spoštujem vse vrste glasbenikov. Sam imam res rad opero v vsej svoji lepoti. Mislim, da gre za najpopolnejšo izmed gledaliških zvrsti. Pevci, plesalci, režiserji, kostumografi, oblikovalci luči, rekviziterji, dirigenti, orkester ... Toliko izjemnih talentov je združenih samo v operi in z izjemno odgovornostjo se trudim biti kvaliteten člen v tem vrelcu navdiha in vznemirjenj."

Včasih je bila dilema dve operi v Sloveniji ali ena. Kaj pravite? Je za dvomilijonski avditorij vredno/smiselno/upravičeno imeti dve?

"Moram povedati, da sem že četrti mandat član sveta gledališča, izvoljen od zaposlenih, in še nikoli nisem zasledil govora o tem. Sam vedno trdim, da v Sloveniji potrebujemo še eno opero, locirano nekje na Primorskem. Prav tako v Sloveniji nimamo operete ali teatra za muzikal. V kulturo se vlaga res premalo denarja, čeprav mariborska opera privablja v mesto številno publiko iz Avstrije. Ideja kulturnega turizma nikoli ni zares zaživela, pa se verjetno vsi spomnimo številnih avtobusov, ki so prihajali in še prihajajo na predstave v našo opero iz sosednje Avstrije."

Naš kritik Tomaž Gržeta vas je zelo pohvalil v zadnji predstavi Manon Lescaut. Kako na vas vpliva kritika?

"Vedno sem vesel dobre ali pozitivne kritike. Na splošno se mi zdijo kritike v zadnjem obdobju na višjem in bolj strokovnem nivoju. Prepričan sem, da vsak umetnik vedno od sebe da svoj trenutni maksimum, ki pa seveda ni vedno optimalen. Me veseli, da mi je vloga Lescauta dobro uspela, ker sem z njo tudi obeležil trideset let umetniškega dela. Bi pa že kakšen manjši prehlad lahko preprečil dober nastop in posledično bi verjetno tudi kritika bila slabša."