Matic Majcen
Čeprav smo globoko v obdobju po izbruhu gibanja #MeToo in vseh pobud za večjo enakost na vseh nivojih filmske industrije, se na najbolj vidnem nivoju spremembe še niso v popolnosti udejanjile. Največ pozornosti tudi na filmskem festivalu v Cannesu še vedno pobirajo moški režiserji, največkrat tisti, ki so ustvarjalni vrhunec doživeli že v prejšnjem stoletju. Novi film Martina Scorseseja Killers of the Flower Moon seveda sodi v to kategorijo in je bil z zasedbo, na čelu katere sta Leonardo DiCaprio in Robert De Niro, daleč najteže pričakovani film letošnjega festivala. Dodaten draž mu je dajalo tudi dejstvo, da je film v Cannesu imel samo eno novinarsko projekcijo, tako da so lahko bili tisti, ki jim je uspelo priti v dvorano, še kako srečni. Celovečerca namreč večina gledalcev po svetu sploh ne bo imela možnosti videti na velikem platnu, ker ga bo Apple TV+ ob koncu leta za distribucijo po svetu poslal neposredno v svojo spletno ponudbo.
Martin Scorsese je, skupaj s svojim kolegom Paulom Schraderjem - sicer tudi scenaristom Taksista -, še najbolj aktiven in tudi uspešen med novohollywoodskimi režiserji. Njegova filma Tišina (Silence, 2016) in Irec (The Irishman, 2019) sta v zadnjem desetletju pokazala, kako dobro 80-letnik še drži formo pri filmskem ustvarjanju. Killers of the Flower Moon je projekt, ki je bil v nastajanju kar šest let, odkar je novinar David Grann napisal istoimensko knjigo, ki jo je režiser takoj odkupil za filmsko adaptacijo. Predloga je torej bolj dokumentaristična kot fiktivna. Tako knjiga kot film namreč popisujeta resnične dogodke v prvih desetletjih 20. stoletja na ozemlju domorodnega plemena Osage v Oklahomi, potem ko so leta 1894 tam odkrili velike količine nafte. A zgodba o Osagih ni ena tistih tragičnih, ki bi govorile o izkoriščanju. Šlo je namreč za izredno prebrisano ljudstvo, ki je v celoti obdržalo pravice za črpanje in prodajo črnega zlata. Posledično so bili pripadniki plemena večinoma nesramno bogati in so se oblačili v draga oblačila, nosili so najboljši nakit in se vozili z najnovejšimi modeli avtomobilov. Seveda pa je to izzvalo ljubosumje belskega prebivalstva, ki so iskali vse načine, da bi se infiltrirali med domorodce. V ta namen so belski moški lovili in se poročali s pripadnicami plemena, s čimer so se nanje avtomatično prenesle tudi ozemeljskih pravice. Če so te ženske prezgodaj umrle, je bilo to za te preračunljive možakarje še toliko bolje. Takšno zgodbo na pobudo lokalnega mogotca Williama "Kinga" Halea (Robert De Niro) izpelje tudi oportunistični možakar Ernest Burkhart (Leonardo di Caprio), ki pa se znajde v veliki dilemi - ali biti zvest svoji ljubezni ali svojemu pohlepnemu stricu.
Scorsesejev celovečerec se bo ob koncu leta brez težav uvrščal na lestvice najboljših filmov leta
Scorsese je s Killers of the Flower Moon posnel še en značilni film svoje pozne kariere - več kot triurno kriminalno dramo, ki si vzame veliko časa, da v miru pripoveduje svojo zgodbo. DiCaprio in De Niro sta v svojih vlogah standardno izvrstna (in jima kakšna nominacija za oskarja ne uide), vseeno pa je glavno odkritje igralka Lily Gladstone, ki je kot umirjena soproga prepotrebni protipol vsemu kriminalnemu kaosu, ki ga zganjajo moški. Zamera filmu je pravzaprav podobna kot pri Ircu - da gre za predolgo zgodovinsko zgodbo, ki bi jo bilo mogoče povedati bistveno bolj jedrnato. Poleg tega je Scorsesejevemu umirjenemu pristopu mogoče očitati, da mu manjka nekaj tistega žara in nepredvidljivosti, ki ga je režiser nazadnje pokazal v Volku z Wall Streeta. Kljub temu pa je Killers of the Flower Moon izredno dober film in bo eden tistih, ki se bodo na koncu leta uvrščali na vrh najboljših filmov leta.
