Petra Vidali
Osrednji tuji gost letošnjega Borštnikovega srečanja je bil Pippo Delbono s svojo gledališko skupino Compagnia Pippo Delbono. Pred zaključkom festivala so odigrali dve predstavi, v Veliki dvorani Evangelij, ki ga igrajo že tri leta, v Stari dvorani pa Radost, ki je premiero doživela letos.
To ne bo kritika predstav, ne bo bolj ali manj strokovno presodno mnenje, bolj bo prilika o spreminjanju mnenja. Najprej je bil predsodek. Vse, kar sem lahko prebrala o tem gledališču in kar sem videla na youtubu, mi je govorilo, da to ne bo "my cup of tea". Zelo glasna, pompozna in patetična muzika, pa naj bo rekviem ali sanremo, megalomanski barvni zasloni v kombinaciji z minimalno, pa ne ravno minimalistično sceno, in z osamljenim človeškim faktorjem ... Pa direktna sporočila o vrednotah, pozivi k odprtosti, na meji z novo duhovnostjo, pravzaprav že čez mejo ... Bila bi pripravljena reči, da je to kič. Pa seveda legendarna "menažerija obstrancev", gluhi, nemi, mongoloidni ali vsaj brezdomni. Ne čutim nelagodja pred telesnim in/ali socialnim hendikepom, ampak pred uporabo hendikepa v umetnosti. Odpor do gledališča, ki "vključuje", de facto pa instrumentalizira, izkorišča.
Prebrala sem Delbonov zagovor, češ da se je zanje odločil, "ker so lepi, ker obstaja umetnost, ki se rojeva iz napake, iz rane", ker v gledališče prinašajo "sijajno lepoto, lepoto grimas življenja, telesnih in duševnih ran, ki bolje osvetlijo krhko lepoto stvari". Ampak sem ostala sumničava, zelo, in bila takšna ves čas med Evangelijem. Četudi se me je skozi hrupno estetiko najbrž že dotaknila tiha Delbonova pripoved. Predvidljivo sporočilo, izrabljeno sporočilo, ampak če nam ga podajo dovolj subtilno, se lahko zavemo, zakaj je bilo tolikokrat uporabljeno in zlorabljeno, zakaj je večno.
Na pogovoru po uprizoritvi me je dobil na svojo stran z odgovorom na vprašanje o vključevanju hendikepiranih, o odnosih med etiko in estetiko, o estetizaciji etičnih kategorij itd. Pippo Delbono je odgovoril: Ne gre ne za estetiko ne za etiko, gre za to, da sem te ljudi v življenju srečal in da smo ostali skupaj. Nisem se odločil, da hočem v predstavi gluhega in nemega človeka, ki je živel v umobolnici, Bobòja sem spoznal, ko sem bil sam v umobolnici, in od takrat je z mano in v mojih predstavah.
Avtentičnost sama po sebi v umetnosti ni vrednota (kako pretkano nam je Frljić v predstavi 25.671 podtaknil lažno izbrisano družino in kako res smo se počutili krive pred njo!), ampak nič ni narobe, če gledališče zna biti avtentično. Zato je bilo res treba videti še Radost, da se prepričam. Radost ima bolj neposredno formo tega, kar Campagnia Pippo Delbono avtentično je: artistična družina, cirkuška družina, če hočete, potujoči cirkus. Ja, Delbono v predstavah člane svoje družine postavlja v vlogo objektov, ki nekaj ilustrirajo, ampak enako res je, da s tem res skrbi za njih, da jim daje prostor v vsaki predstavi, da so njihove eksistence odvisne od njegove. Zato je prvoosebna pripoved o tem, kako ga ti njegovi čudni žlahtniki bezljajo iz depresije (o kateri očitno precej govori), kako postajajo oni normalni, njemu pa se vedno bolj meša, kako je skratka njegova eksistenca odvisna od njihove, pretkana in prisrčna prilika o "biti skupaj". O tistem, o čemer so na bolj sodobne gledališke načine govorile izbrane festivalske domače predstave torej.
Po Radosti bi lahko, bi rada takoj gledala še kakšno njihovo predstavo, o čimerkoli. Hvaležna, da se me je dotaknilo, da sprejemam nekaj, kar mi je lahko tako tuje in kar znam tako gladko zavrniti. Pa saj to pomeni biti skupaj, a ne?
