
Svojih rejnikov zaradi svoje mame nikoli ni klicala mama in ata, pripoveduje 19-letna Korošica, ki od petega leta biva pri rejniški družini. "Nisem vedela, kako se bo odzvala - mamini odzivi so bili burni, arogantni. Vedno sem rejnika zato klicala teta in stric, zdaj sta že bica in deda. Z mamo sva stike prekinili, ko sem bila v šestem razredu, le enkrat sva še po telefonu govorili, ko sem bila v prvem letniku. Ko sem bila še manjša in se je mama že toliko izboljšala, smo se enkrat na leto dogovorili, da sem lahko za svoj rojstni dan za nekaj ur šla k njej. Mama si je želela, da bi večkrat prišla, jaz pa si tega nisem želela, bilo me je sram." Ob stikih z mamo ji je bilo vedno najhuje, doda. "Menda sem se celo pot domov jokala, ko pa sem prišla domov, ne več, kot da bi odrezala. Mama me pri rejnikih ni želela nikoli obiskati, saj se ni mogla sprijazniti, govorila je, da bo vse tožila. Nikoli tudi ni sprejela pomoči, čeprav bi jo dobivala, z vsemi je bila v sporu," razlaga 19-letnica, ki razmišlja, da so na mamo vplivale težke preizkušnje v življenju.
Še več pozornosti
"Ko sem prišla k rejniški družini, so me zelo lepo sprejeli. Takrat sem bila med najmlajšimi otroki edinka; rejnika sta imela že tri svoje starejše otroke in prav tako tri starejše otroke v rejništvu. Dobila sem veliko stvari, razvajali so me, mi kupovali igrače, vse so mi nudili. Kasneje, ko je v rejništvo prišlo še drugo dekle, sva si stvari že morali malo deliti, a vseeno sem vedno, ko sem si kaj zaželela, to dobila. Zavedala pa sem se tudi, da mi ne morejo vsega privoščiti, saj so s tem, kar so imeli, komajda shajali. Ona je lahko potem že v šestem razredu šla nazaj k svojim staršem, saj sta si uredila razmere. Tudi meni so rekli, da bi lahko šla nazaj, če bi si mama uredila razmere. Ampak moja mama si žal noče urediti osnovnih stvari, zato enostavno ne morem nazaj oziroma mi ni več do tega," je povedala.Lepa, a težka leta so za rejnico iz Koroške, ki pravi, da ne ve, ali bi šla še enkrat skozi vse to, a zaveda se, da bi se zdaj bolje znašla.
V rejništvo dobiš otroka s popotnico, ki je ne poznaš
"V rejništvo dobiš otroka s popotnico, ki je ne poznaš, zato nikoli ne veš, kaj te čaka. Predhodno ti seveda predstavijo, kaj vse je otrok že doživel, kakšne so njegove travme, a zaradi škode v ranem otroštvu ima otrok posledice vse življenje. Lahko vzpostaviš red, a ga nikoli ne moreš do konca. Vsaj pri nas vidim, ko je bilo že malo bolje, se je spet poslabšalo. To se ne more primerjati z vzgojo svojih otrok, vidiš namreč, kakšna škoda se naredi majhnim otrokom. Travme nosijo v sebi in jih je težko spremeniti oziroma jih ne moreš. Lahko dajaš lep zgled, učiš navade, vse učiš, a ko je otrok polnoleten, samostojen, se mi zdi, da vse prihaja nazaj," je povedala in dodala, da je v njihovem primeru to vplivalo na vso družino, veliko so se morali prilagajati. Vsak otrok ima sicer svoj karakter, pravi, a ti otroci še bolj iščejo pozornost, želijo biti na vidnem mestu, potrebujejo veliko ljubezni.
Rejnik postaneš, ker želiš pomagati
Po mnenju rejnice je vzrok, da primanjkuje rejniških družin, tudi minimalno plačilo za takšno delo. Tudi Mirjana Popijal, pomočnica direktorja Centra za socialno delo (CSD) Koroška, enote Radlje, o plačilu nagrade rejnikom poudarja, da je ta res nizka, zato so zmotna razmišljanja javnosti, da odrasli postanejo rejniki zato, da bi zaslužili. "Govori se o petsto evrih in čez, a premalo je poudarjeno, koliko v resnici dobiš za svoje delo, to je 134 evrov. Kdo bi za tak denar delal 24 ur na dan 30 dni v mesecu? Ostalo so otroške doklade, ki potem nekaj nanesejo, ampak to ni plačilo za tvoje delo. To počneš, ker želiš nekomu pomagati, ker se ti otrok smili. Težave v zakonu, alkohol, mamila, ni važno, otrok ni na svetu zato, da trpi za posledicami napak staršev. Če nisi pri stvari z dušo in srcem in nimaš rad otroka, potem ne gre," je povedala rejnica, ki je predhodno že tudi sama imela tri otroke. Poudarja še, da je problem rejništva to, da reševanje, potem ko je ugotovljeno, da otrok ne more biti več v matični družini, predolgo traja. Tako z vidika tega, da otrok predolgo trpi in se mu tako dela še večja škoda, kot tudi z vidika sredstev. Strokovni delavci vseh slovenskih CSD si prizadevajo, da bi se zakonodaja spremenila, med drugim tudi opozarjajo na to, da bi se moralo plačilo rejnikom zvišati, še razlaga Popijalova.
V rejništvo dobiš otroka s popotnico, ki je ne poznaš
Želi si urejeno življenje
"Priznam, da mi manjka samoumevnost tistih, ki imajo svoje starše. Mama in ata ... Da imaš res tisto svoje, ne da ti mora to nekdo drug nadomeščati. Na taborih za otroke iz rejniških družin smo se vedno znali povezati, delili smo izkušnje, tisti, ki so imeli svoje starše, pa so bili nekaj več. Saj ne, da ne spadaš k njim, a vedno so te malo drugače gledali. Drugače je s tistimi, ki jim je samoumevno, da imajo starše, čudno jim je, tega ne morejo razumeti. A nasploh so bili vrstniki do mene vedno korektni. Dobro sem jo odnesla, kljub temu pa je zmeraj tu vprašanje: zakaj jaz? Saj ne, da komu drugemu privoščim, da ga to doleti, a zakaj ni bila moja mama v redu, da bi lahko stanovala pri njej ..." se sprašuje 19-letnica, ki tudi nikoli ni izvedela, kdo je njen biološki oče. Sama si želi s svojim fantom, ki ji je s svojo družino v oporo, urediti življenje, mogoče celo nekje zunaj Koroške, saj bo le tako lahko zaprla knjigo in začela znova. "Naučila sem se, da nimam nič od tega, če bom takšna, kot je moja mama. Že tako me kdo postrani gleda, ko kaj sliši, a tisti, ki me poznajo, vedo in mi verjamejo. Če bom imela vse urejeno in bom končala šolanje, mi ne bo nikoli žal in bom lahko ponosna nase, da mi je uspelo," je povedala. V fantovi družini je našla tudi svojo drugo mamo, kot pravi, si je namreč mama vedno želela hčer, zato se zdaj lepo dopolnjujeta.
Vabijo rejnike
Na Koroškem je trenutno 16 rejniških družin, v rejništvu pa je 36 otrok, a ti niso vključeni v rejniške družine samo na območju, za katero je pristojen CSD Koroška, temveč tudi drugod po Sloveniji. Rejniških družin v Sloveniji primanjkuje, CSD-ji si med seboj tedensko pošiljajo dopise s težnjo po rejniških družinah, razlaga Mirjana Popijal in doda: "Želimo si, da bi bilo več družin, ki bi bile pripravljene sprejeti otroke in jim omogočiti zdrav psihofizični razvoj. Vabimo vse, ki so pripravljeni sprejeti otroke, ki iz različnih razlogov ne morejo prebivati v matični družini, naj se oglasijo v krajevno pristojnem centru, kjer lahko pridobijo še dodatne informacije o možnosti vključitve v rejniški sistem."