Tomaž Ranc
Ni prav dosti ljudi, ki bi jim ob 80-letnici priredili kar jubilejni koncert s toliko glasbeniki in pevci, kar je gotovo simbolna zahvala za vaše predano delo v kulturi. Kaj vam to pomeni?
"Presenečen sem bil, dolgo je bila skrivnost, da nekaj pripravljajo, dokler me ni poklicala predsednica Kulturnega društva Mohorjan Zlata Lodrant, rekla, naj bom 18. marca le doma, in prišla z besedo na dan. Lepo, počaščen sem za to zahvalo, ker sem vse svoje življenje vložil v to ljubo kulturno dejavnost v kraju."
Koga bi ob tem dogodku danes želeli videti ob sebi?
"Najprej družino, sorodnike in pa krog kulturnih delavcev, s katerimi smo spletli dobra prijateljstva. Krog je širok, od častnih članov društva, ki jih je do zdaj šest, to so dr. Janko Zerzer iz Celovca, Jožko Kopeinig iz Tinj, naši domači, akademik Lojze Lebič, profesorja Stanko Lodrant in Stanko Arnold, Janez Gorjanc, do cele rajde glasbenikov."
Kdor poje, slabo ne misli, pravijo, ergo veliko dobrih melodij, misli in čustev se obeta ta večer.
"Ko glasbenik snuje neko delo, je zagotovo pozitivno usmerjen, njegova hotenja, čustva, znanje, vse to pride na dan v obliki notnega zapisa. Poustvarjalec je tisti, ki to uglasbi, pevec nato zapoje, instrumentalist odigra in to potem posredujejo poslušalcu."
Vlaganje v izobraževanje, kulturno in umetnostno vzgojo človeka je močnejše orožje kot to, da pošiljamo tanke, rakete, municijo na žarišča
Program je res pester. Z vami bodo pevci moškega pevskega zbora Vres, kar 20 let let ste ga vodili. Kako vas je Vres spremenil kot človeka in koliko vi vresovce?
"Moja Vresova leta so zelo pomembna, hkrati lepa in plodna. Ko sem se vrnil iz študija iz Ljubljane v domači kraj, brez petja ni šlo. Ljubljanski APZ Toneta Tomšiča, kjer sem pel, navduši za vse življenje in zato je naravno, da smo leta 1971 ustanovili zbor, ki me je 20 let zapolnjeval, zaposloval in hkrati dal izjemno lepe trenutke v mojem življenju. To so bila leta moje osebne rasti in rasti pevcev, saj smo prepotovali Slovenijo, zamejsko Koroško, nastopali tudi po evropskih mestih, ta Vresova pot je nekaj izjemnega. Že v mojih letih je bil med boljšimi slovenskimi zbori, kar potrjuje pet srebrnih odličij na tekmovanjih Naša pesem v Mariboru. Seveda sem bil brez ustrezne izobrazbe kar predrzen, da sem se lotil zborovodstva. Ob velikem osebnem angažiranju in pomoči akademika Lebiča, ki je vseskozi spremljevalec v mojem glasbenem življenju in s katerim se še danes na dva dni slišiva po telefonu, mi je uspelo. Bili so pa to povsem drugi časi kot danes. Zbor je čez noč razrasel v 50-članski zbor."
In seveda ni lahko krotiti 50 "mandeljcev"...
"Sledili so pesmi in zelo sem ponosen na to obdobje. Bistvena razlika med tedanjim in sedanjim časom pa je, da je danes težko pridobiti mlade pevce, kar kaže na spremembe v družbi, ki tu ne gredo v pozitivno smer."
O tem sva govorila pred točno petimi leti, pa se je od tedaj kaj spremenilo, gotovo se pogovarjate z zborovodkinjo?
"Mislim, da je še slabše. Helena Buhvald je ena naših najboljših dirigentk v regiji in Sloveniji, vesel sem, da uspešno vodi zbor, se pa muči s pridobivanjem mladih pevcev. Poglejva samo primer Koroškega akademskega pevskega zbora Mohorjan, ki je v kratkem času zrasel v enega najboljših slovenskih zborov, ki je na domačih in tujih tekmovanjih pobiral zlate medalje, danes pa zaradi kadrovskega izziva ne deluje več. Ob božiču in novem letu je bil poslovilni koncert tega paradnega zbora in srčno si želim, da bi se spet našli pevci."
Gotovo ste dodobra preučili program - berem slovenska ljudska, koroška ljudska pa spet slovenska ljudska - to pa bo nekaj za vašo dušo!
"Vseskozi sem bil usmerjen v slovensko ljudsko pesem, posebno koroško. Glasbeni temelj vsakega zbora je, da začne z ljudsko pesmijo. Vres je zrasel ob njej, ob tej široki harmonični razvejenosti, pestrosti, šegavosti, tudi resnih vsebinah, ampak ljudska pesem je ime zbora ponesla v svet."
Že vaši starši, mama prihaja iz Svečine pri Mariboru, oče iz Primorske, so skrbeli za vašo glasbeno vzgojo, izobrazbo, vaši znanci se spominjajo, kako ste vadili na velik klavir v dnevni sobi ... Muzika vam je, kot rečemo, bila položena v zibelko.
"Osnovno je bilo verjetno to, da je bil v hiši klavir, takrat glasbene šole še ni bilo, in moj prvi učitelj klavirja je bil maturant ravenske gimnazije Lebič. On je bil prvi, ki me je posadil za klavir. Bil je odličen na orglah, pianist in mladi skladatelj, še danes je ponosen na svoja mlada skladateljska dela iz gimnazijskih in študentskih let, čeravno jim reče, da so to njegovi mladostni grehi. Nato pa se je ustanovila glasbena šola z oddelkom na Prevaljah, ker je bil moja učiteljica Mira Stres, ki je bila tudi zborovodkinja, z možem sta bila učitelja in ona je "vržeh", da je toliko prevaljske mladine nadaljevalo pevsko pot."
Mohorjanova ekipa je od leta 1991 do danes priredila 330 koncertov, skupaj več kot 760 prireditev
Kdo so bili pa vašem najboljši Vresovi vokalisti, ki ste jih vodili?
"V vseh glasovih, torej med tenorji, basi in baritonisti smo imeli odlične soliste. Med prvimi tenorji so to Slavko Pangerc, Danilo Šalej, Rajko Ortan, Mirko Lečnik, Vresov fenomen je bil Marjan Kovač, odličen basbaritonist, kasneje se je poskusil v Slovenskem oktetu, opravil avdicijo, ampak je moral ob težavah oktet zapustiti, pri basih pa seveda Boris Kos, Franc Podmeninšek in še vrsta drugih, tako da smo se lahko lotevali katerekoli skladbe s solisti."
Na Vresovih 20 let podlage pa je od leta 1991 do danes sledilo vaše predano delo v Kulturnem društvu Mohorjan. Kako to, da ste sploh začeli novo zgodbo?
"Predstavljajte si, da imate v šoli 20 let enega in istega učitelja. Potrebna je sprememba. Leta 1991 smo dobili nove orgle, ki so omogočale izvedbo koncertov, tudi sakralne glasbe, pričeli smo s koncerti, abonmaji, da bi leta 1997 ustanovili društvo, če smo želeli kandidirati za sofinanciranja na razpisih."
Ni da ni, bi lahko rekli, kaj vse ste organizirali - zbore, izdajanje knjig, Sušnikove dneve, zborovski festival ljudske pesmi, likovne razstave, slikarske kolonije ... Na kaj ste najbolj ponosni?
"Težišče je bilo vseskozi v glasbenih programih, ker smo imeli v lastnih vrstah odlične glasbenike, ki smo jih vpletali v programe, in pa širok krog prijateljev glasbenikov, ki se je začel zbirati okoli društva. Vsi, orkester slovenske filharmonije, radijski simfoniki, komorni sestavi, solisti, instrumentalisti, so z veseljem prihajali zaradi prijetne publike in vzdušja. To plodno sodelovanje je narekovalo tak razmah, da smo od leta 1991 do danes imeli 330 koncertov, skupaj pa več kot 760 prireditev. To je 25 na leto. Sodelovali smo s 17 skladatelji, ki so napisali skladbe, ki jih je naročil Mohorjan, večino zborovskih s krstnimi izvedbami."
Ne more biti presenečenje, da vas bo društvo zaradi vsega ustvarjalnega in organizacijskega dela imenovalo za novega častnega člana. V programu vas bodo počastili še trobentači, pa solopevci, otroški zbor, pianistki, mešani zbor ... Katere instrumente pa ste vi igrali?
"Nisem kak šolan pianist, moje znanje mi je omogočalo študij zborovskih partitur, kasneje sem sedel tudi za orgle, da lahko spremljam zbor pri maši. Na Prevaljah smo imeli to srečo, da smo imeli širok krog študentov na akademijah doma ali v tujini. Recimo Renata Mirkac, odlična orglavka, trobentač Jure Gradišnik, ki je pred kratkim postal izredni profesor na Akademiji za glasbo pri 40 letih in je eden najmlajših profesorjev na akademiji, Mateja Potočnik, sopranistka, ki deluje v Berlinu, Klemen Gorenšek, ki je študiral v Gradcu in je angažiran po raznih opernih hišah ..."
Pri vašem življenjskem delu je vredno izpostaviti poudarek na sodelovanju čez mejo zaradi zgodovinskih okoliščin. Prostor je bil s plebiscitom leta 1920 vendarle umetno razdeljen, Koroška je pač zibelka slovenstva.
"Ta ljubezen do Koroške izvira iz odnosa dr. Franca Sušnika, ravnatelja ravenske gimnazije. Njegove misli, pisanje, članki, so izkazovali veliko ljubezen, hkrati pa veliko bol ob izgubi Koroške. Tako z Vresom kot z Mohorjanom smo gostovali na avstrijskem Koroškem, njihove zbore, slikarje, vabili na Prevalje, sodelovali smo s krščansko kulturno zvezo, Narodopisnim inštitutom Urbana Jarnika, celovško slovensko gimnazijo, da bi dokazovali nekoč enotni kulturni prostor."
Po osamosvojitvi so se odnosi začeli izboljševati, čeprav Avstrija včasih še vedno neevropsko solira in moramo na meji recimo še kazati dokumente. Ob zadnji predvolilni kampanji za deželne volitve pa so mladi svobodnjaki govorili, da so proti "slovenizaciji". Vi se za to niste borili.
"Generalno je germanizacija naredila ogromno škodo slovenskemu življu. Ziljska dolina, ki je pravi biser in kjer bi danes težko našel slovensko govorečega, je najhujši primer germanizacije, kar se lahko zgodi. To je bol koroškega naroda. Lahko sicer rečemo, da deloma po lastni krivdi, ampak k plebiscitni odločitvi za Avstrijo so botrovale politične, ekonomske, socialne pretnje in težave.
Sodobne demokratične države naj bi zagotavljale kulturne, ekonomske, socialne in vse druge pravice manjšinam. Veliko se govori o politiki manjšin v EU in upam, da bo iz tega paketa tudi slovenski živelj na avstrijskem Koroškem deležen podpore in zbliževanja. Seveda se vedno najdejo ekstremisti, sovražni nacionalisti in to bo na Koroškem trajalo še kar nekaj časa, predvsem pa bi morali slovenska vlada in kulturna politika stati ob strani manjšinam od Porabja, Koroške do Furlanije - Julijske krajine, da bo etnično slovensko ozemlje živelo in se narodno razvijalo. Prav kultura je na Koroškem izredno živa in kulturna tvornost najbolj ohranja živelj."
Germanizacija je naredila ogromno škodo slovenskemu življu. Ziljska dolina je najhujši primer germanizacije, kar se lahko zgodi
Za korak naprej pa je treba okrepiti vezi s Slovenijo in več vlagati v povezovanje, skupne projekte, pa naj se jim reče Geopark Karavanke ali pa drugače ...
"Se strinjam, nedavno je Bernard Sadovnik tehtno zapisal, da bi morala slovenska vlada do vseh občin ob meji imeti širše razumevanje za ohranjanje kulturnih stikov. Zadnja leta namreč zaradi pomanjkanja denarja na obeh straneh prihaja do upada živih stikov, zato bi jih morali stimulirati. Pa je tradicija. 56 pevskih revij Od Pliberka do Traberka ali 51 celovških revij Koroška poje je bilo, to so najstarejše aktivne oblike čezmejnega sodelovanja."
Kot humanista vas sprašujem: ruska agresija in vojna v Ukrajini sta poraz človeštva, poraz kulture, ki jo tvorijo tudi mednacionalni in medčloveški odnosi?
"V zgodovini človeštva so vojne sestavni del življenja nacij, ampak kulturniki živimo v svojem svetu, gledamo bolj idealistično in vidimo rešitev. V življenju je vedno borba med zlim in dobrim in edino z dobrim lahko premagujemo zlo, ki je v človeku, posameznikih ali družbi. Zato je vlaganje v vzgojo in izobraževanje, kulturno in umetnostno vzgojo človeka močnejše orožje kot to, da pošiljamo tanke, rakete, municijo na žarišča, ki se pojavljajo zdaj tu, zdaj tam. Če bi vse človeštvo bilo kulturno-humanistično vzgojeno, vojnih ekscesov ne bi smelo biti. Zato mislim, da bi moral stavek Dostojevskega, da bo lepota rešila svet, biti zapisan v vsakem človeku. Lepota združuje v sebi ne le estetiko, ampak tudi duhovnost, ki vsebuje vero, upanje, ljubezen. Vsak narod bi moral imeti temeljno središče vrednot, za katere bi se morali boriti vsi, predvsem kulturniki, politiki, gospodarstveniki, a tega dandanes primanjkuje."
