Graciozne, enotne, nasmejane. Takšen prvi vtis mažoretke naredijo že, ko med predvajanjem slovenske himne zavrtijo palico, si jo položijo na srce, drugo roko elegantno zataknejo za hrbet ali z njo salutirajo. Vse to usklajeno in z velikim, prijaznim nasmehom. Ko pa se potegujejo za naslov državnih prvakinj, svoje spretnosti le še stopnjujejo – z odličnimi koreografijami, usklajenimi koraki, vrtenjem palic ali metanjem pomponov oziroma cofkov, kot jih v ameriških filmih vrtijo navijačice.
Če še nekoliko ostanemo pri ameriški analogiji – tam so navijačice tesno povezane s športnimi ekipami, za katere navijajo, pri nas pa so mažoretke tesno povezane z godbami. Zato ne preseneča, da je prvi človek Mažoretne zveze Slovenije nekdo, ki izhaja iz godbeniških vrst. "Za mano je 44 let maršinga, torej delovanja v godbah in mažoretnih skupinah," pojasnjuje Aleš Breznikar, ki je že dvanajst let predsednik Mažoretne zveze Slovenije, obenem pa tudi izvršni direktor evropske zveze mažoretk.
Slovenke aktualne evropske prvakinje
Prvo logično vprašanje, ki izhaja iz zadnjega podatka, je, kje v evropskem merilu stojijo slovenske mažoretke. "Lani je evropsko prvenstvo potekalo v Sarajevu in mažoretke s Trebnjega so postale absolutne evropske prvakinje. V tem trenutku smo v vrhu. Z radeškimi mažoretkami pa smo leta 2019 postali prva mažoretna in hkrati prva slovenska skupina, ki je kadar koli plesala na Kitajskem zidu," pojasnjuje Breznikar.
Raven kakovosti iz leta v leto raste, dodaja. "Veliko povedo že številke: zvezo sta ustanovila dva kluba, danes pa je vanjo včlanjenih 18 klubov. Iz 400 smo prišli na 2.500 mažoretk. Kakovost je neverjetna. Čeprav gre za urbano evropsko kulturo, ta že meji na vrhunski šport. Zahtevne stvari, ki jih danes izvajajo, od vsake mažoretke zahtevajo štiri do pet treningov na teden. Ime mažoretka je morda res ostalo nekoliko nedolžno, a danes gre za vrhunske ekipe, ki imajo poskrbljeno za vse – svoje avtobuse, fizioterapevte in vse, kar imajo prave športne ekipe. Vsaka mažoretka dobi status kulturnice, da ji je lažje v šoli. Ogromno stvari smo uredili," opisuje prvi mož zveze.
Nasmeh lahko odtehta padec palice
Vedno višja kakovost od sodnikov zahteva tudi vse več napora. "Res ni enostavno, saj pogosto vidimo ogromno dobrih koreografij. Dekleta se res zelo potrudijo, za njimi je ogromno ur treninga, na koncu pa odločajo zgolj nianse. Prav vsak klub se lahko bori za medalje, tako dobre so," poudarja predsednica sodniškega odbora Mažoretne zveze Slovenije Tadeja Rozman. Nianse, na podlagi katerih iz boja za prestižni naslov prvakinje izločajo tekmovalke, niso zgolj vrtenje palice ali, bog ne daj, padec palice. "Sodniška ocena je sestavljena iz več delov. Velik poudarek je na koreografiji in tehnični izvedbi oziroma na tem, kako izpeljejo koreografijo. Seveda je eden od delov ocene tudi delo s palico in pomponi. Pomemben je še splošni vtis, kar opazijo tudi gledalci. To vključuje, kako so dekleta urejena, nasmejana in usklajena. Negativne točke sicer res lahko dobijo zaradi padca palice. Laiki sicer mislijo, da je to najhujše, kar se ti lahko zgodi, pa ni tako. Gre le za manjši odbitek," pojasnjuje glavna sodnica.
Gracioznost je tisto, kar mažoretkam ostane za vedno.
XXL kategorija navdušuje
Dolga leta je veljalo, da se tekmovanj lahko udeležujejo le deklice in najstnice, po novem pa lahko na državnem prvenstvu tekmujejo tudi ženske, starejše od 30 let. "Ta dodatna kategorija sicer ni del uradnega pravilnika. Gre za idejo predsednika zveze, da uvedemo kategorijo XXL, namenjeno damam, mamam in ženskam, ki so nekoč že bile mažoretke ali pa tudi ne, pa bi se zdaj želele s tem ukvarjati rekreativno," opisuje Rozmanova. Pogled po postavnih tekmovalkah je hitro razkril, da XXL še zdaleč ne pomeni konfekcijske številke. "XXL pomeni zrelost, širino – po dobroti, znanju in letih. Da se za mažoretke tekmovanja ne zaključijo pri 19 letih," pojasni sodnica.
Dobre tekmovalke običajno pozneje postanejo trenerke. Številna mlada dekleta so živahno poskakovala ob robu tekmovalnega prostora in srčno navijala za svoje varovanke. "Ne vem, ali je še kje tako pristno in bučno navijanje kot na teh tekmovanjih," je ob mojem navdušenem pogledu pojasnila ena od gledalk. "Meni so rekli, da sem palico vrtela še, preden sem shodila. Najprej sem, kot večina deklet, začela s kuhalnico, nadaljevala v radeškem društvu, potem pa sem bila veliko let trenerka; leta 2016 smo bile evropske prvakinje. Zdaj sem že 12 let v sodniških vodah," je svojo pot opisala Tadeja Rozman in zaključila: "Mažoretke so mi dale ogromno, same pozitivne stvari. Od druženja, timskega duha do novih poznanstev. Gre praktično za ekipni šport, čeprav uradno ne sodimo pod športno, temveč kulturno dejavnost. Še danes takoj opazim, katera ženska je bila v mladosti mažoretka – po obnašanju in drži. Gracioznost je tisto, kar mažoretkam ostane za vedno."
