Aljoša Hancman
Pripoved o tem, da si je včasih treba izbrati najdaljšo možno pot od angleškega zajtrka do kraljeve večerje, in nekaj misli o oazi sredi poti West Higland Way, ki je vsekakor vredna svojega imena ... Če vas bodo ti članki požgečkali dovolj močno, da boste šli West Higland Way poiskat na zemljevid, se bo vaše geografsko nadarjeno oko hitro spotaknilo ob dejstvo, da v tem delu Škotske ni večjih mest. Glasgow je v bližini začetka poti, v mestu Fort William se pot po 154 kilometrih konča, vmes pa je posejanih zgolj nekaj vasic.
Tako je s prenočišči
Za pohodniške duše, ki imajo raje vonj po smoli, mahu in cvetnem prahu kot vonj po civilizaciji, je to sicer idealno, vseeno pa predstavlja specifično logistično težavo. Pot namreč v celoti ali deloma vsako leto prehodi več tisoč ljudi, večinoma med majem in septembrom. Veliko pustolovcev prespi v šotorih, a še vedno gre s sobami za številne pohodnike zelo na tesno. Priporočam vam rezervacijo vsaj kakšno leto pred ekspedicijo.
Da bi ohranila nekaj avanturističnega duha in, naj bom odkrit, držala stroške na povodcu, sva se z Ireno zavestno odločila za čim bolj pester nabor prenočišč na najini poti po Škotskem. Tako sva spala v hotelih, hostlu, velikanskem sodu (o tem več naslednji teden), v gostiščih in prizidkih hiš. Edini kraj, kjer sva rekla "k vragu finance" in si zares privoščila nekaj nadstandardnega, je bil hotel Kingshouse na koncu petega dneva pohoda. Izkazalo se je, da sva ta korenček na palici več kot potrebovala.
Pot pod noge
Dan se je začel v Tyndrumu, kjer nama je najbolj angleški Anglež pripravil angleški zajtrk. Starejši gospod je bil urejen, resen in natančen pri zlaganju stvari na krožnik. Z veseljem sva pohrustala vse, kar je položil pred naju. Čakala naju je daleč najdaljša etapa, dolga celih 34 kilometrov, zato sva morala želodec do mandljev založiti s kalorijami. Nekateri pohodniki to etapo preščipnejo na pol, midva pa sva se, in tukaj je na vas, da izberete pridevnik, junaško, neumno, optimistično odločila, da opraviva z njo v enem dnevu.
Kolena so mi ob vsakem koraku milo zajokala
Takoj ko je precej turistično naravnan Tyndrum izginil za najinimi rameni, sva se znašla v Škotskem višavju, kakršnega naslikavajo razglednice in turistični vodniki. Vreme je bilo prav presenetljivo krasno, razgledi pa so božali zenice iz vseh smeri neba. Po sredini pašniki s tako sočno travo, da me je prijelo, da bi jo še sam požvečil, levo in desno pa strmi, kopasti hribi. Kmalu naju je prehitel Anglež s hitrim tempom in neprimerno obutvijo, potem sva midva dohitela v črno oblečenega fanta, ki je prve dni potoval z mamo, nato mlad par s stokilogramskima nahrbtnikoma ... Skratka, sami stari znanci.
Po kilometru ali dveh pa sva se spet zadovoljno sladkala z medeno samoto. Človeka prime, da bi se prijel za roke in kakšno zapel. Priporočal bi tak tretma vsakemu paru vsaj enkrat tedensko. Tudi v Sloveniji se najdejo številni kotički, kjer vam bo ta dobre sorte samota pobožala dušo.
Prva naslednja družba na poti je bila čreda škotskega goveda. Prav na sredo začrtane pohodniške steze je zašel eden od teličkov. Njegova mama je že nejevoljno mukala v njegovi smeri in se ločila od črede, da bi preverila, kakšni so najini načrti z njim. Ko je še njegov tono težak foter dvignil špičaste roge, sva se odločila, da narediva velik krog in se izogneva debati med dvema vrstama sesalcev, ki, zgodovinsko gledano, živijo v precej kočljivi situaciji.
"Veš, kaj bi prijalo?" je rekla Irena, ko sva se spet priključila na uradno pot.
"Pivo?" sem poskusil.
"Kad. Kad, do roba polna tople vode."
Tudi tokrat je njena domišljija zmagala, to sem ji potihoma moral priznati.
Ali je kaj trden most?
Se je pa meni želja uresničila prej. Miniaturen kraj z imenom Bridge of Orchy nama je padel pred noge s svojim impresivnim tristo let starim kamnitim mostom in pivnico, kjer sva raztegnila noge, planila po sendvičih in se potolažila s hladnim točenim pivom. Čeprav nama je zemljevid namignil, da se je za tisti dan pot šele dobro začela, se nama je dobra volja iz želodca razlezla po vsem telesu. Če sva priklicala pivo, bova morda nekoč, nekje tudi kad.
Sledil je vzpon na hrib, katerega imena ne znam izgovoriti. Razvajal naju je z razgledi na mirno jezero Loch Tulla in kraj Inveroran. Ko rečem "kraj", imam v mislih pet hiš, od katerih je ena hotel, ena pa trgovinica. Če bi se odločila za polovično etapo, bi prespala ravno tukaj. Skoraj zaljubljeno sva zrla v hotel, a ga brez besed pustila za seboj. Še en triumf moči volje nad utrujenostjo telesa - želela sva si dokazati, da zmoreva teh preklemanskih 30 kilometrov.
Sledil je dooooooolg, počasen vzpon skozi eno najbolj slikovitih pokrajin najinega potovanja. Prepričan sem, da sem ta izraz v teh člankih uporabil že za kakšen drug del poti, ampak dobrih deset kilometrov pred 300 leti tlakovane ceste z verigo visokega hribovja na levi in neskončno ravnino, posejano z rekami in jezeri, na desni, je pričaralo vtis hoje po drugem planetu. Nekem neodkritem svetu, ki ga homo sapiens še ni zamazal s svojim napredkom.
Vsaj dokler na zadnjem hribu nisva zagledala smučarske vlečnice. Prej bi verjel v pošast iz Loch Nessa kot v Škota na smučeh, ampak ta strašna bitja so več kot očitno resnična.
Kraljevi Kingshouse
Na vrhu vzpona se je prikazal - daleč v daljavi, kot zelena fatamorgana sredi puščave - Kingshouse. Nekaj neresničnega izžareva, skoraj pravljičnega. Še posebej, ko se sredi prazne pokrajine tako veličastno nariše pred utrujenim popotnikom. Kilometre okoli ni nobene stavbe (prej omenjena vlečnica izvzeta), ničesar, kar bi dajalo vedeti, da tod ljudje sploh obstajajo, a vendar stoji tam, ves lep in čudovit.
V osemnajstem stoletju je služil kot vojaška postojanka, kjer se je ustavljala kraljeva straža - od tod tudi ime zgradbe. Sto let kasneje se je preobrazil v gostišče in med drugimi gostil tudi sestro slavnega pesnika Williama Wordswortha, ki je v svojih zapiskih omenjala njegova umazana tla in žilavo jagnjetino. Ko so modri možje v dvajsetem stoletju tod mimo začrtali pohodniško pot, pa je gostišče dobilo novo življenje kot ključna postojanka in prenočišče utrujenih izletnikov. Leta 2019 so hotel popolnoma prenovili in mu dali današnjo bleščečo podobo.
"Kad," je rekla Irena, "ta hotel izgleda, kot da imajo kopalnice kad."
Zemljevid na telefonu nama je dal jasno vedeti, da je do njega še šest kilometrov, a v tisti prazni pokrajini se možgani težko na karkoli oprejo in razumsko določijo razdaljo, vsak korak lažejo svojemu lastniku, da bo cilj zdaj, zdaj dosežen. Teh zadnjih šest kilometrov se je vleklo, kot se vleče dan pred božičem sedemletnemu otroku.
Zadnji kilometer sva s kamnite potke prestopila na asfaltno pot. Sveže noge tega ne vedo, ampak med naravno podlago in asfaltom je ogromna razlika. Kolena so mi ob vsakem koraku milo zajokala in prosila, naj vendar naslednje metre prehodim po rokah. A Kingshouse je na najino srečo in zadovoljstvo vztrajno postajal večji in večji, dokler nisva končno zakorakala v njegovo vežo.
To je življenje
Najina hotelska soba je bila preprosto prelepa za najino počutje in izgled. Paralelno vesolje. Bila sva dva prepotena, zaprašena pohodnika v sobi, namenjeni plemstvu. Irena je odprla kopalnico in tam je stala nebeško bela kad. Skesano priznavam, da ženi v življenju nisem dal toliko razlogov za solze sreče, kot bi si jih zaslužila, a v tistem trenutku sem morda bil priča temu čudežu. Ne bom ne potrdil in ne zanikal, da je tudi meni ušla kakšna kapljica po licu.
Po blaženem namakanju je bila do večerje še cela ura in od vseh možnosti, ki jih je ponujal hotel, sva se odločila za najbolj napačno. Ulegla sva se v posteljo in vtaknila od tople vode sproščena telesa pod ljubeče težko odejo. "Samo za pol urice. Bova nastavila alarm."
Dva pomežika utrujenih vek kasneje se je alarm oglasil že tretjič. V naglici sva se oblekla in na večerjo odkrevsala kot 120 let stara maratonca. Glava je hotela naravnost, noge pa so plesale po svojih vižah, levo, desno, nazaj, naprej. Drug drugemu sva se na glas smejala in se vzpodbujala, kot bi se borila za olimpijsko normo. "Dajmo, saj bo šlo. Samo še dva koraka, pa si v dvigalu. Zmoreš. Če ne zame, za večerjo."
In večerja je bila resnično vredna nadčloveškega napora. Čeprav sva bila od pasu navzdol klinično mrtva, so brbončice še vedno dajale vse od sebe, da bi uživale v okusih, ki so plavali preko njih. Vem, da je ta odstavek v kontrastu z ostalim besedilom, kjer zagovarjam stik z naravo in pobeg od civilizacije, ampak moral sem priznati, da sem bil tisti dan najbližje pristnemu občutku zmage, ravno ko sem sedel v restavraciji, ki bi prav lahko imela Michelinovo zvezdico, se pustil streči od spredaj in zadaj, skozi velikansko okno pa opazoval divje jelene, ki so se pasli dobesedno deset metrov od naju. K vragu, zaslužila sva si.
