Občutek déjà vuja, ki to pomlad veje skozi Bruselj in evropske prestolnice, je skoraj tako gost kot smog ob morebitnem ponovnem zagonu termoelektrarn na premog. Že tretjič v enem samem desetletju smo se znašli pred utripajočimi zasloni, tokrat opazujoč, kako obzorje Perzijskega zaliva žari v grozečih oranžnih odtenkih goreče infrastrukture. Številke na bencinskih črpalkah in računih za elektriko se znova vzpenjajo s plenilsko hitrostjo, nam pa preostaja le upanje, da bo spomladanska toplota prinesla vsaj skromno olajšanje pred naraščajočim bremenom stroškov za energijo.
A vendar si moramo naliti čistega vina: sprememba vremena še ne pomeni ukrepanja, niti drugačne smeri. Trenutni konflikt na Bližnjem vzhodu je več kot le ovira na pomorski poti; neusmiljeno razgalja krhkost evropske energetske strategije, ki ostaja nevarno odvisna od muhaste in nestabilne regije. Ko se Hormuška ožina – najbolj občutljiva vratna vena svetovnega gospodarstva, skozi katero dnevno steče 20 milijonov sodčkov nafte – skrči na "kapljanje", smo priča boleči lekciji. Energetska varnost v trenutku postane več kot le prazna krilatica v uradnih dokumentih; postane imperativ našega preživetja.
Številke, ki opredeljujejo našo trenutno realnost, so pretresljive. Odkar se je 28. februarja 2026 začela eskalacija, so cene surove nafte presegle 119 dolarjev za sodček. V najbolj zaostrenih scenarijih Evropske centralne banke (ECB) zremo v cev cen zemeljskega plina, ki dosegajo vrhunec pri 106 EUR na MWh – za primerjavo, pred napadom na Iran so se cene gibale okoli 32 EUR na MWh, sodček nafte pa je dosegal ceno okrog 70 ameriških dolarjev. Soočamo se s "ponudbenim šokom" zgodovinskih razsežnosti, ki se že preliva do najbolj ranljivih članov naše družbe. Matematična krutost sistema nam je znana: vsako 10-odstotno povišanje cen nafte, ki vztraja dalj časa, poviša globalno inflacijo za 0,4 odstotne točke. Komaj smo se izvili iz prejšnje krize, že vstopamo v novo, po vseh napovedih še hujšo.
Mednarodna agencija za energijo (IEA) je stanje upravičeno označila za "najhujšo energetsko krizo doslej". Ne gre za začasen tržni popravek, temveč za temeljno grožnjo gospodarski stabilnosti. ECB je projekcije rasti BDP za leto 2026 že znižala za 0,4 odstotka, kar napoveduje vrnitev stagflacije. V le nekaj dneh je oskrba z energijo postala neposredno bojišče, infrastruktura fosilnih goriv pa politično orodje, ki omejuje našo svobodo in prazni naše denarnice.
V vsaki krizi nastaja pozitivni poslovni izid in vprašati se moramo, kdo v tej situaciji kuje dobičke, medtem ko se od prebivalstva zahteva, da se zniža temperature na termostatih, omejuje hitrost na avtocestah (ki kot ukrep prinaša seveda še veliko drugih pozitivnih vplivov) ali celo omejuje porabo? Medtem ko prebivalstvo trpi negotovost, "trgovci z bedo" opazujejo, kako se njihovi bančni računi debelijo. Skupna tržna vrednost šestih zahodnih energetskih velikanov je v pičlih dveh tednih po prvih napadih poskočila za več kot 130 milijard dolarjev. Samo ameriški izvozniki utekočinjenega plina (LNG) si obetajo do 20 milijard dolarjev dobička na mesec, če se situacija ne umiri nemudoma.
Medtem ko prebivalstvo trpi negotovost, "trgovci z bedo" opazujejo, kako se njihovi bančni računi debelijo. Skupna tržna vrednost šestih zahodnih energetskih velikanov je v pičlih dveh tednih po prvih napadih poskočila za več kot 130 milijard dolarjev
Vendar moramo kot opazovalci teh tržnih mehanizmov poudariti, da tega skoka cen ne poganjajo le stroški dobave. Priča smo temu, kar ekonomistka Isabella Weber imenuje "inflacija prodajalcev" – ali "izgovor-flacija" (excuseflation) – kjer podjetja izredne novice izkoristijo kot signal za zvišanje cen in marž. Ta strategija omogoča podjetjem ustvarjanje rekordnih dobičkov, čeprav se količina prodane energije zmanjšuje. V prvih treh tednih trenutne vojne so naftne družbe v EU ustvarile povprečne presežne dobičke v višini 81,4 milijona evrov na dan. Nemčija je nosila 30 odstotkov tega bremena, njeni vozniki in industrija pa so dnevno plačevali dodatnih 23,8 milijona evrov. Gre za "skrito prerazporeditev" bogastva, kjer tisti na vrhu poberejo smetano, medtem ko spodnja polovica prebivalstva nosi breme višjih cen in prihajajoče inflacije.
Zgodovina nas uči, da rešitve ne bomo našli v iskanju "prijaznejših" avtokratov, ki bi hranili našo odvisnost. To smo videli leta 1973 in znova leta 2022. Prava odpornost izvira iz korenitega zmanjšanja povpraševanja in strukturnih sprememb. Direktor IEA, Fatih Birol je jasen: izvajanje ukrepov samo na strani ponudbe sami po sebi ne more v celoti nadomestiti obsega teh motenj.
Zgledovati se moramo po voditeljih, ki so svoje državljane pred trenutnim razpletom že uspešno zaščitili. Urugvaj je v 15 letih prešel z 80-odstotne odvisnosti od nafte na skoraj 99-odstotno oskrbo z elektriko iz obnovljivih virov. Španija je v začetku leta 2026 dosegla več kot 63-odstotni delež obnovljivih virov, s čimer je ustvarila učinkovit ščit pred energetskim šokom, nastajajočim v Perzijskem zalivu. In kot je poudaril predsednik Južne Koreje, mora ta kriza postati končni katalizator za hiter prehod na domače obnovljive vire energije.
Da bi ohranili stabilnost, moramo razlikovati med "obliži" in "operacijo". Vlade so doslej pogosto posegale po prvih. Med letoma 2021 in 2023 so evropske vlade porabile vrtoglavih 651 milijard evrov za zaščito prebivalcev pred šokom dvigajočih cen energentov zaradi ruske invazije na Ukrajino – gre za znesek, ki bi lahko dvakrat izoliral prav vsak dom v Evropi. EU je sicer uvedla solidarnostni mehanizem za obdavčitev presežnih dobičkov energetskih podjetij, a s tem je zbrala kvečjemu 28 milijard evrov v dveh letih njegovega delovanja. Očitno postaja, da dejansko subvencioniramo propadajoč sistem, medtem ko dobičkarji odnašajo večino bogastva.
Kratkoročne taktike – kot so kapice na cene, znižanje davkov na gorivo ali delo na daljavo – nudijo le začasno olajšanje, a ne zdravijo vzroka. Iskanje novih dobaviteljev lahko zmanjša neposredno odvisnost, ne odpravi pa naše izpostavljenosti svetovnim nihanjem cen. Edina dolgoročna rešitev je sistem, ki temelji na domačih obnovljivih virih. Za razliko od fosilnih goriv, sonca in vetra avtoritarni režimi ne morejo blokirati ali uporabiti kot orožje. Obnovljivi viri so "enkraten nakup" in ne nenehna "naročnina" na svetovno nestabilnost. Odporna Evropa bi bila do leta 2040 80-odstotno elektrificirana, pri čemer bi toplotne črpalke in sončni paneli postali naša "orodja za avtonomnost". Za naše gospodarstvo je vzpostavitev vodilne vloge v tekmi razvoja čistih tehnologij edini način za ohranitev konkurenčnosti.
Denar moramo poiskati tam, kjer se povzroča škoda. Premakniti se moramo k progresivni obdavčitvi po načelu "povzročitelj škode plača". Tradicionalni energetski davki so pogosto krivični do gospodinjstev z nižjimi prihodki in drugih ranljivih skupin. Rešitev je uvedba trajnega dopolnilnega davka na dobiček fosilnih podjetij - to ni davek samo na presežne dobičke, ki so časovno omejeni. To cilja na vsa tista podjetja, ki služijo s povzročanjem škode, namesto na preostanek prebivalstva, ki zaradi nje trpi oziroma jo z lastnimi sredstvi vedno pogosteje tudi sanira. To se lahko izkaže kot veliko pravičnejše od pričakovanih ponovnih dvigov obrestnih mer, ki ljudi, odvisne od prihodkov iz plač, kaznuje še drugič, potem ko so zaradi inflacije že tako izgubili kupno moč.
Prihodki morajo biti namenjeni podpori ranljivim skupinam prebivalcev - investicijam v trajnostno ogrevanje, izolacijo naših domov, trajnostnemu in cenovno dostopnemu javnemu prevozu ter pravičnemu prehodu za industrijo odvisno od fosilnih goriv. Da bi premagali odvisnost od prihodkov iz obdavčitve fosilnih energentov, moramo te prihodke povezati s sistemskimi reformami - ukinitev davčnih oaz ter s tem povezanega utaj davkov kakor tudi takojšnjo preusmeritev fosilnih subvencij v domačo obnovljivo energijo ter izgradnjo odpornega energetskega omrežja.
Ključno spoznanje tega leta je, da imata podnebna in varnostna kriza isto rešitev. Fosilna goriva so po svoji naravi "konfliktna goriva", naša odvisnost od njih pa slabi našo demokracijo in krepi moč tujih avtokratov.
Izbira pred nami je neizprosna: lahko se še naprej obnašamo kot odvisniki, ki iščejo "čistejšo iglo" pri drugem dobavitelju, ali pa izberemo drugačno pot. To od naših političnih odločevalcev zahteva, da energetski prehod obravnavajo kot neizpodbiten varnostni interes. Končati moramo »neskončno nočno moro« subvencioniranja fosilnih goriv (ter s tem povezanega pospeševanja podnebnega zloma) in vsak cent preusmeriti v podnebno nevtralen energetski model.
Rešitve za ljudi in planet končno postajajo eno in isto. Čas je, da nehamo plačevati ceno za sistem, ki nas pušča na cedilu. Uspeh prihajajoče slovenske vlade se bo meril tudi po tem merilu: ali bomo imeli pogum, da nacionalno energetsko varnost zgradimo v korist vseh prebivalcev Slovenije, ali pa bomo ostali ujeti v podpori tistim, ki kujejo dobičke na račun uničevanja, izkoriščanja in onesnaževanja ter nenazadnje naše skupne prihodnosti. Čas za polovičarstvo se je iztekel
***
Nina Štros je svetovalka za finance, davčno reformo in subvencije pri Greenpeace international
