(ŠESTI DAN) Za Slovenijo gre?

Pogovorimo se malo, pri čem smo v državnih zadevah, tik preden koledar prikaže 34. obletnico  osamosvojitve po DNK-ju razdeljene Slovenije in nas zasujejo prazn(ičn)e politične poslanice na podlago naših-vaših proslav, naših-vaših maš za domovino, naših-vaših ... Ko je le še korak do dveletnega volilnega cirkusa in splošne vrtoglavizacije vsega in vseh: leta 2026 parlamentarne in lokalne volitve, leto pozneje predsedniške.   

Prvič. Novoobrazni "svobodni" politični razred je po supervolilnem 2022 ekspresno razmontiral osnove parlamentarizma. Parlament je zreduciran na golo pritiskanje tipk v imenu politične večine, na primer kadrovska izsiljevanja pod nalepko "ker lahko" pa so prignana globoko čez meje vsaj minimalne razumnosti. Opravimo najprej s tem. Kako so z miz padala dobra imena, smo krajevno običajno do trenutne parlamentarne garniture gledali v glavnem, ko so prišle na vrsto volitve ustavnih sodnikov in sodnic. Danes, ko je kadrovski bazar stanje stvari, ta slovenska realija prebudi skoraj nostalgijo: da smo živeli čase, ko kadrovanje na najpomembnejše položaje v državi ni bilo absolutno, od a do ž, zadeva brezsramne politične trgovine. Da je vsaj tu in tam uspelo komu dobremu, celo odličnemu. Zavračanje kadrovskih predlogov, ki jih pravni okvir nalaga vsakokratnemu šefu države, potrjuje, pardon, odbija pa jih državni zbor, je, naj bo jasno, slika in prilika zmagovalke zadnjih volitev, samouničevalni "našizem" pa v tem enostrankarstvu edina preživela metoda. Naj na tem mestu ostane v oklepaju, da Svoboda ni edina natrenirana v tem "večinskem sistemu" po slovensko, zgolj učenka je in ponavljavka, še ena v vrsti. Zadnji čas pa je za razmislek, kaj je bolj škodljivo: da predsednica republike naprej in naprej politični večini dostavlja predloge (za guvernerja, za ombudsmana, za ustavno sodišče, za ...), za katere vsi vemo, da bodo povoženi, trka na zapahnjena vrata parlamenta, ali pa, v imenu na dolgi rok manj škodljivih posledic, vzame kadrovski premor, da zaščiti ne samo kandidate, ampak tudi že institucije. Drži, nobene garancije ni, da bodo povolilne okoliščine ugodnejše. Vendar pa je to, kar gledamo, popolnoma nesmiselno. Kaj razen slabih kadrov ostane, če se to ljudožerstvo ne ustavi?

Nobenega političnega samoomejevanja ni več. Še navideznega ne. Zavore in ravnovesja oblasti so nepredelano čtivo - čeprav ima vsakokratni predsednik republike precej omejene pristojnosti menda prav zaradi zavor in ravnovesij. To v praksi na primer pomeni, da predsednik ali predsednica imenuje šefa protikorupcijske komisije. Guvernerja, varuha človekovih pravic, ustavne sodnike ... pa le predlaga - političnim strankam v parlamentu. Pri čemer drži, kar je predsednica že omenjala, da ustava k nalogam šefa države šteje imenovanja državnih funkcionarjev, ne predlaganj.       

Vendar ostanimo zdaj pri tem, kar imamo. Zakaj je predsednica republike te pomembne postopke zaprla v predsedniško palačo, stran od oči, s tem pa trgovalskim političnim strankam podelila bianko menico za to, kar se godi - licitiranje do konca in naprej - žal ne odličnosti. Bivšemu predsedniku republike lahko očitamo marsikaj, ne moremo pa trditi, da je kadroval netransparentno. Tudi vsi pahorjevski kandidati niso preživeli politične mesoreznice, a vedelo in tudi videlo se je, kdo je vendarle šef postopka, vsaj imena in priimke so imeli vsi ter - kakšen luksuz! - javnost jih je spoznala, tako da je bilo radiranje na zadnji postaji, pri (ne)potrjevanju v državnem zboru, v imenu ljudstva menda, vsaj malo zagatno. 

Naprej. Kaj je ostalo od serije (posvetovalnih) referendumov, preden nas zasujejo napovedani novi, levi in desni, najraje zavrnitveni (pokojnine, orožje, oploditev z biomedicinsko pomočjo ...)? Velik nič! Saj smo, natrenirani od neizpolnjenih političnih obljub, daleč pred referendumskim glasovanjem vedeli, da ne bo nič s preferenčnimi volitvami, pa tudi če na referendumsko nedeljo zmagajo 100-odstotno. Ampak nepodnormirana, ne izključno naši-vaši politika mora nenazadnje znati proizvesti tudi videz, da dela, da se trudi, da ji je mar, da ni sama sebi namen. Naprej. Kaj je ostalo od svetih obljub, da se bo nenavadno slovensko postavljanje (vsaj rednih) sodnikov, ki so (neodvisna) veja oblasti, politično samoomejevalno selilo iz parlamenta, iz čiste politike? Nič ni ostalo! Nič se ni zgodilo in nič se ne bo zgodilo, ne do naslednjih volitev ne po njih. Naprej? Ni dovolj prostora. Kako sami sebe blokiramo.

So pa dobri izgledi, da bo v slovensko ustavo prišla pravica do uporabe gotovine. Iz praznih denarnic v ustavo.