Slabo kaže. Streznitveni moment naj bi bil minulo leto na področju prometne varnosti, ko se je krivulja, ki beleži smrtne žrtve na naših cestah, po nekaj letih padanja navzdol spet obrnila navzgor. A kot kažejo aktualne številke, se lahko zgodi, da bomo letos spet prestopili stotico mrtvih na naših cestah, kar se je nazadnje zgodilo leta 2021. 114 žrtev smo imeli takrat, leto kasneje 85, še eno žrtev manj leta 2023, v letu 2024 smo zabeležili najnižjo številko v zgodovini samostojne Slovenije, ko je bilo na naših cestah 68 žrtev. Lani pa je bilo žrtev znova bistveno več - 92.
Do zadnjega majskega dne je letos pri nas v prometu umrlo 36 ljudi, kar je skoraj enkrat več kot v primerljivem lanskem letu, ko je bilo v prvih petih mesecih žrtev 19. Pa ne gre le za smrtne žrtve, gre tudi za več kot tisoč huje poškodovanih in več kot 6300 tisoč lažje poškodovanih v skoraj 21 tisoč prometnih nesrečah lani pri nas. Statistično najbolj črno obdobje v letu, poletni meseci, pa so letos šele pred nami. Streznitveni moment se nas torej ni dotaknil. Zakaj govorim o nas, o udeležencih v prometu? Ker je v večini primerov odgovornost za najhujše prometne tragedije prav na nas, ljudeh. Da se odgovornosti, ki jo prevzemamo, ko se vključujemo v promet, ne zavedamo, povedo tudi številke o prekrških, ki jih zaznava policija. Več kot 332 tisoč kršitev je v nadzorih lani ugotovila slovenska policija. Vsak od prekrškov, pa naj gre za prehitro vožnjo ali vožnjo pod vplivom alkohola ter drog, prekratka varnostna razdalja je potencialni vzrok za to, da smo vpleteni v trčenje. Nepripeti v vozilih ali tisti, ki ne uporabljajo čelade na vozilih z dvema kolesoma, pa pristajajo na to, da so v primeru trčenja posledice lahko veliko hujše, kot bi bile morda sicer.
Prometna (ne)kultura je torej še zmeraj osnovni problem. Ker se v prometu vedemo, kot da se nam ne more nič zgoditi, kot da ne moremo nič narediti drugemu. Kot da smo imuni zoper nesreče. A ker se kultura izboljšuje prepočasi - preveč kritično bi bilo zapisati, da se ne spreminja, nekateri trendi le kažejo na boljše zavedanje, toda ti koraki so bolj stopicanje kot odločno korakanje v pravo smer -, nekateri stavijo na nadzor. Na palico namesto korenčka. Predpise imamo, da se jih spoštuje. Napisani so z namenom. Ne da bi nam grenili življenje, ampak za to, da bi bili bolj varni. A kadrovsko zdesetkana policija ni pravi naslov. "Niso le policisti tisti, s katerimi je mogoče izvajati nadzor. S tehničnimi sredstvi se nadzor lahko izvaja stalno. Obstajajo radarji za nadzor hitrosti, posebne kamere, ki lahko nadzirajo, ali so ljudje pripeti in ali je nekdo prevozil rdečo luč, pa za nadzor uporabe mobilnih telefonov in drugih motilcev," je rešitve nizala v nedavnem intervjuju za Večer direktorica republiške Agencije za varnost prometa Saša Javšnik Kafol. A tega pri nas še ni ali pa je teh tehničnih sredstev premalo. Zakaj? "Ker so ta sredstva povezana z denarjem," pojasnjuje šefica agencije. In jasno razlaga: "Politika pri nas se do zdaj, ne glede na to, kdo je vladal, ni nikoli dovolj osredotočila na to, da bi se z vsemi močmi lotili prometne varnosti. In da bi se vsi zavedali, da vlaganje v to področje zmanjšuje stroške, ki jih povzročijo prometne nesreče. S prometnimi nesrečami je po izračunih povezanih vsako leto dva do tri odstotka BDP." O milijardah je torej govora.
Cilj, zapisan v resoluciji o varnosti prometa, je jasen: da leta 2030 na naših cestah ne bi umrlo več kot 50 ljudi in da huje poškodovanih ne bi bilo več kot 400. A očitno je hudo oddaljen. Evropsko zadani cilj, torej ciljan tudi v Sloveniji - pa je nič mrtvih na cestah do leta 2050. Z lani 19.400 mrtvimi na evropskih cestah - kjer je Slovenija za zdaj v sredini lestvice - je Vizija 0 hudo utopični cilj. Tega se zavedajo prav vsi, ki se s prometno varnostjo - tako pri nas kot v Evropi - ukvarjajo. A da gre za cilj, h kateremu je treba stremeti.
Cilj, ki ga moramo imeti pred očmi vsi, ki sedemo za volan, na motor, kolo - ali pa se kar peš pomešamo v promet. Ozavestiti, sprejeti je treba lastno odgovornost za nas, da pridemo na cilj varno tako mi kot drugi okoli nas.