Človeštvo se je v zadnjih desetletjih z digitalizacijo in liberalno kapitalističnim narativom izrazito atomiziralo. Posameznik postaja močnejši od skupnosti, solidarnost izginja iz uradnih inštitucij in se prestavlja v brezzobo civilno družbo. Mesna industrija je zgolj eden izmed primerov družbenih zanikovanj in polariziranja etičnih standardov.
Ljudje smo selektivno empatični, imamo občutek za težave svojega sorodstva, svojih prijateljev, domačih ljubljenčkov, mogoče tudi tudi za nekatere nepoznane ljudi, ki so se znašli na robu. Vendar kadar so ogroženi naši privilegiji, empatija ugasne.
Človeštvo, ki je izumilo stroje, družbeno ureditev, pravo, umetnost, javne službe, dobrodelne organizacije, šport, etiko in moralne postulate, po podatkih FAO (Food and Agriculture Organization) pri Združenih narodih vsak dan zakolje 230 milijonov kopenskih živali in približno pet milijard vodnih. Od teh jih 80 odstotkov konča na krožnikih, 20 v smeteh. V povprečju vsak pripadnik tako imenovane človeške civilizacije na leto povzroči smrt preko 40 živih bitij, ki imajo svoj način življenja in zavest, ki je človek ne razume ali, bolje, noče razumeti. Glede na to, da večina odpadnega mesa nastane v "razvitih" deželah, v "nerazvitih" pač hrane ne mečejo stran, je število umorjenih živali na povprečnega Slovenca še veliko večje.
Vzreja živine, predvsem goveda, povzroča 14-18 odstotkov globalnih emisij toplogrednih plinov, predvsem metana, ki nastaja med prežvekovanjem in fermentacijo. Živinoreja zahteva pašne površine, kar pomeni izsekavanje gozdov, to pa zmanjšuje naravno porabo ogljikovega dioksida.
Kljub "civilizacijskemu napredku" poraba mesa, predvsem perutnine, narašča veliko hitreje od rasti prebivalstva, kar pomeni, da se krvavi civilizacijski pohod po nepotrebnem stopnjuje kljub razvoju filozofije, družboslovja, etike in cerkvene selektivne svetosti življenja.
Ubijanje živali za prehrano je globoko zasidrano v družbo in kulturo. Hrana kot kultura, umetnost igre vonjav in okusov. Klavnice so sicer nekoliko odmaknjene od oči javnosti, pogled na trpeče in razmesarjene živali ni prijeten niti za najbolj zasvojene mesne gurmane. Klanje kot predhodni postopek mesa na krožniku je pomaknjeno v polje neprijetne resnice, nujnega zla, ki ga večina ne problematizira, menda je tako že od nekdaj, saj je človek vsejed, a tudi biznis živinorejcev, mesne industrije in trgovcev ni nepomemben.
Izgovorov, zakaj je mesno prenažiranje nujno potrebno, je seveda tradicionalno veliko. Od tega, da ljudje z določenimi krvnimi skupinami potrebujejo meso za preživetje, da živali itak nimajo zavesti, etično klanje pa primerjave s solato pa človeško vsejedo zobovje pa cerkveni obredi, ki so menda nujni del verovanja, pa zdravniški lobiji, ki strašijo z boleznimi, čeprav vse več vrhunskih športnikov, od alpinistov, tenisačev, smučarjev, nogometašev, maratoncev, prisega na rastlinsko prehrano. Navsezadnje imam tudi sam zelo pozitivno 45+-letno vegetarijansko izkušnjo.
Ker v razvitih zahodnih in vzhodnih družbah, tudi tako imenovanih demokracijah, kjer naj bi zakonodaja veljala in bila spoštovana, ubijanje živali za prehrano ni prepovedano, ker je tradicionalno sprejemljivo, je debata o tej etično najbolj sporni plati človeštva izrazito ideološka. Na eni strani hahljajoča, vase zaverovana večina, ki z mastnimi, krvavimi prsti in usti relavitizira življenja drugih živih bitij, ki jih radi vidijo na svojih krožnikih, na drugi strani ozaveščena manjšina, ki ne more razumeti ignorantske brezbrižnosti tradicionalne večine. Ideološki prepad torej, brez mostov, ki se v družbah pojavlja povsod, v politiki, tehnološkem razvoju, ekonomiji, v vsakodnevnem življenju.
Holokavst v Nemčiji ni tako daleč, da bi izginil iz spomina, ni tako daleč, da bi zgodovina in psihoanaliza ponudili prave odgovore, kako je bilo mogoče, da je nacistični režim izvajal množične poboje pred vrati navadnih, na videz normalnih ljudi. Ni pravih odgovorov, zakaj so se Slovenci, sosedi, med vojno med seboj pobijali, zakaj so povojne države izvajale izvensodne eksekucije nad simpatizerji fašistov, pri katerih je sodelovala množica navadnih ljudi.
Ni odgovorov, zakaj so piloti in operaterji, ki so odvrgli jedrski bombi na Japonsko, postali narodni heroji in umrli z zavestjo, da so storili nekaj dobrega. Ni odgovorov, zakaj nas Slovence ni motilo utapljanje migrantov v Kolpi, izvajanje policijskega nasilja nad trpečimi, zakaj nas še vedno ne motijo birokratske represije nad ljudmi, ki si želijo zgolj varnega življenja. Zakaj nas ni motila usoda izbrisanih. Ni odgovorov, ki bi človeško razložili psihično stanje izraelske družbe, ki tolerira genocid v Gazi, navadnih ljudi, ki uživajo vse sladkosti vsakdanjega potrošniškega življenja v prestolnici, medtem ko nekaj kilometrov stran njihova demokratično izvoljena oblast pobija nedolžne otroke, ženske, starejše, umetnike, športnike, zdravnike, novinarje, ruši šole, bolnišnice, stanovanja.
In pri vseh teh neodgovornih, selektivnih kriterijih se zdijo dileme o prehranjevanju z mesom banalne, nepomembne, obstranske, čeprav sodijo v svet individualnega zanikovanja vsega, kar nam jemlje privilegije, užitke in trenutno normalnost, ki jo dojemamo kot absolutno pravico. Zanikovanje vsega zdravorazumskega, ki ogroža naš lastni egoizem, dojemanje sebe kot boga, ob katerem so življenja drugih zgolj substrat, ki ga lahko brezsramno pobijamo in uničujemo.
Mogoče nam pa prav pomanjkanje takšnih odgovorov, zavestna nevednost, polarizacija etike lahko pojasnijo debakel obstoječe vlade na preteklih volitvah.
Ljudje smo čuteča in socialna bitja, vsaj na nivoju uradne definicije. Imamo čute in čustva, ki nam pomagajo vzpostaviti odnos do drugih ljudi in okolja, v katerem živimo. Ljudje smo tudi agresivna in posesivna bitja, ki pridobljene privilegije olastninimo in spremenimo v pravice, ki nam pripadajo.
Obseg naše socialnosti ali agresivnosti nam določa okolje, družba, v kateri živimo. Družba, ki promovira sodelovanje, delovanje za skupnost, občutljivost za slabše, manjše, drugačne, ranljive potegne iz nas dobro, družba, ki temelji na konkurenci, tekmovalnosti, individualizmu, zmagi, pohlepu, nadvladi, liderstvu, pritegne na površje našo agresijo, strah pred neuspehom in boj za preživetje.
Po osamosvojitvi smo zagazili v svet individualizma, ameriških sanj, v svet brezmejnih možnosti in priložnosti, ki si jih lahko pritekmujemo in prisvojimo, če le zmoremo. Etika se izgublja v trgovini užitkov, uspevajo egomani, narcisi in psihopati. V takšni družbi je politika resnice, argumentov, podnebnih sprememb, jasnih pravil in omejitev, enakopravnosti obsojena na propad. Uspešna je politika prodaje iluzij, zavajanj, manipulacije, zanikovanj krivde človeka za onesnaženje planeta, politika, ki ljudem obljublja nebesa na zemlji, tisto, kar si želijo slišati, in ne tistega, kar bi bilo dobro za celotno družbo. Reševanje podnebne krize in zmanjševanje neenakosti ljudem jemljeta pridobljene pravice, zato takšna politika ne more uspeti. Moč argumenta nikoli ne zmaga nad močjo iluzije. Desne in skrajno desne politične stranke prodajajo morilsko planetarno utopijo o neustavljivi gospodarski rasti, brezmejnem izkoriščanju naravnih resursov, darvinističnem socializmu. Za njih je tekma pot do uspeha, empatija izgovor šibkih, pohlep, narcisizem, egomanija pa nova etika.
Na svetu je približno 20 odstotkov vegetarijancev, v Indiji 26-42 odstotkov, v Evropi 5-10, v ZDA 4-5. Mednje spadajo tudi tisti, ki nimajo dostopa do mesa. Ljudi, ki so se zavestno odločili za brezmesno prehrano zaradi etičnih ali zdravstvenih razlogov, je precej manj. Zato se živinoreji kot enemu najpomembnejših okoljskih problemov in celotni morilski verigi, ki jo podpira, ni treba bati za svetlo in bogato prihodnost. Med Slovenci je namreč zgolj 1-2 odstotka vegetarijancev.
Paradoks uničevanja življenjskega okolja in "družbenega zdravja" z višjim standardom, individualnim udobjem in ugodjem, ki ga zagotavlja pohlep, se tako globalno in lokalno odraža v pohodu konservativne, skrajno desne politike na oblast, ki to dobro razume.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
