/ PETEK, 24. april
Za nami je neprespana noč, ampak prva po desetih dneh, ko noben od otrok ni bolan in vročičen. Male zmage. Odkar je dvoletna Ela marca začela hoditi v vrtec, se neprestano vrtimo med virozami, ki seveda doletijo tudi šestmesečnega Rena. Po dolgem času smo torej malo pokukali ven. Dopoldne je doma celo Alen, ki je zaradi priprav na rojstnodnevni koncert in praznovanje desetega rojstnega dne naše pivovarne Lobik zadnje dneve v lastni hiši bolj na obisku. Jutranjo rutino, sestavljeno iz pečenih jajc, umazanih plenic in smrkavih noskov, hitro prekine klic iz gostilne - in že spet letim solo. Dokler je bil Ren še zaspan novorojenček, se mi to ni zdel tak problem, vmes sem se pa navadila na luksuz vrtca. Še posebej se mi to pozna v organizacijsko zahtevnih dneh, ko neprestano zvoni telefon, medtem pa se malčica dere s svojimi zahtevami in glasbenimi željami. Običajno mentalnemu zdravju najbolj koristi, da se spokamo na sprehod, ki vsaj najmlajšega člana uspešno uspava. Seveda pred tem ne gre brez prepirov o nujnosti roza dežnih škornjev v čudovitem sončnem dnevu. Na vratih srečamo Alena, ki prevzame sprehod, bata škornje, sadne ploščice in vso ostalo nujno in nenujno opremo. Včasih se mi zazdi, da smo na sprehodu z vozičkom, psom in trmastim malčkom kot en cirkuški sprevod. Hvala bogu, da živimo na vasi.
Letim za računalnik in spotoma ugotovim, da je jutri 25. v mesecu, kar pomeni, da Furs čaka na svoj delež alkoholnega davka. Hitim uredit evidence in oddat trošarino. Vmes me prekine še kakih 15 telefonskih klicev raznega usklajevanja. Spokam še nekaj predkoncertnih objav na socialne medije in se dvakrat skregam z elektronskim portalom e-carina, pa roza bata škornji že ropotajo po stopnicah navzgor. Hitro je minila moja "fraj" ura. Alen odhiti na postavljanje prizorišča, meni pa ostane cel seznam nujnih opravil in dva sitna otroka.
Po njunem opoldanskem počitku k sreči dobim okrepitve v obliki moje mame, ki mi rešuje kožo in mentalno zdravje že cel teden. Trma dvoletnika ni za šibke. Gospodično prepričamo, da lahko gremo k atiju na obisk na delo. Ne najdemo ga na prizorišču koncerta, kjer že stojijo ograje in stranišča, ampak v naši gostilni Divjaki. Tri mesece je minilo, odkar smo jo odprli skupaj s kolegi iz Skunk Urban Kitchen. Oni so potrebovali prostor, da lahko razširijo in razkažejo svoje kulinarične sposobnosti, midva pa prostor, kjer bomo lahko dobro predstavljali svoja piva. Zdi se mi, da nam super uspeva ta spoj piva in hrane, čeprav priznam, da nas je količina dela vseeno presenetila. Morda pa se to zdi samo meni, ki večino časa svoj del opravljam z dojenčkom na joški in kričečim malčkom pod nogami.
Večerno rutino mi pomaga prebroditi moj oče, medtem ko Alen v gostilni prevzame druženje z našimi poslovnimi partnerji. Še vedno čutim ljubosumje vsakič, ko si logično ampak seveda nepošteno razdeliva naloge. On dobi druženje in pivo, jaz pa dva kričeča utrujena otroka. Zamerim biologiji, ker imamo samo mame joške.
/ SOBOTA, 25. april
Dopoldne je mešanica hektike, napol pojedenega zajtrka, sitnega dojenčka, obiska tašče in tasta in pregovarjanja, kaj je treba prioritetno urediti. Izprosim si eno uro časa za trgovino in skok do gostilne, kjer z vodjo šanka dorečeva še nekaj detajlov o ureditvi prodaje na koncertu. Doma me čaka leteča menjava z Alenom, ki že hiti do kulturnega doma Hoče, kjer bo koncert. Z lokacijo smo imeli toliko drame in komplikacij, da me je za njegovo psihično zdravje že resno skrbelo. Vsaj vremenska napoved je odlična, zaželim si, da bi bil koncert čez dan in bi lahko v sončku zares uživali.
Opoldne pridejo moji starši in dvoletnico odpeljejo na morje. Ren mi nakloni dve uri skoraj neprekinjenega spanca, medtem uredim še cenike, prepustnice, skener za karte, še nekaj objav za socialne medije in kup drobnarij, za katere ni nikoli časa. Potem se lotim še pakiranja, ker jutri tudi nas čaka odklop na morju.
Popoldne uletim na tonsko, kjer po nesreči travmatiziram psa, dojenčka pa razbijanje punk benda Demm Bent ne gane zares. Alen je mnenja, da je to posledica genetike in njegovega glasbenega udejstvovanja v punk bendu Last Dropout. Nisem prepričana, ampak energije za to veleumno debato ne zberem.
Najmlajšega člana spravim v posteljo ob pretirano zgodnji uri in čakam taščo, da prevzame dolžnost varuške. Hvala bogu za babice, ki mi rešujejo kožo, da sem lahko vsaj občasno prisotna na dogodkih, ki jih pomagam organizirati.
Pritečem na Lobikov Cener, ravno ko začnejo nastop Demm Bent. Super mlada punk skupina, ki se je odzvala našemu klicu na pomoč, ko smo en mesec pred koncertom ugotovili, da bi potrebovali še kako predskupino, in prišla odšpilat nekaj poceni rokenrola. Prvič jih slišim igrati in instantno sem fan (ker za grupijko sem le prestara).
Hitro naredim en krog po prizorišču, ki se vztrajno polni, in skočim po sendvič do Skunk prikolice. Lotim se objavljanja za socialne medije in vmes srečam še nekaj poslovnih partnerjev - teh se je skozi leta precej nabralo. Težko je verjeti, da je minilo že deset let, odkar se je začelo kuhanje piva v kleti Alenovih staršev. Nabralo se je ogromno vzponov in padcev, pokvarjenega piva, neuspelih projektov in dolgih anksioznih neprespanih noči. Hkrati pa so bila najbolj zabavna obdobja našega dela, ko smo potovali po pivskih festivalih po Evropi in predstavljali svojo malo proizvodnjo. V nekem obdobju smo piva prodajali po vsej Evropi, pa še v Azijo in Avstralijo. Čeprav je trg piva malo zamrl, se mi zdi, da smo z odprtjem Divjakov stopili v neko novo dobo, ki bo vsaj malenkost lažja.
Hitro se odvrti tri četrt ure, namenjene predskupini, in Alo!Stari že začenjajo s svojimi vižlami. Publika se dodobra razgreje, koncert je bil vseeno razprodan in prizorišče je polno. Kljub dopustniškemu datumu srečamo ogromno poznanih obrazov, ki že leta pijejo Lobik piva in nas spremljajo na marsikaterem festivalu. Lepo je zavedanje, da je skozi leta nastala cela skupnost.
Bend kot vedno zažiga, publika glasno prepeva z njimi. Z Alo!Stari smo že dolgo v navezi, odkar so snemali videospot za Pizda sem že star, enega prvih hitov, in smo jih založili z materialom. Od takrat obstaja tudi Alo!Pir, ki ga delijo na koncertih. Medtem ko gledam razgret mošpit, se zahvalim višji sili, da je bilo bendu dovolj smešno priti na ta nastop.
Čisto prehitro se odvrtijo vsi njihovi hitiči, ugotovim, da jih je res veliko. In res se mi zdi super videti, kako uspešno je Alenu in Mihi uspel ta organizacijski podvig. Ob koncu koncerta preverim še dogajanje pri šanku in ugotovim, da se veliko publike seli na zabavo v Divjake. Še dobro, ker tu je piva že zmanjkalo. Na telefonu me pričaka sporočilo tašče, naj pridem domov, ker Ren noče spati. In moje ure na prostosti so se iztekle.
/ NEDELJA, 26. april
Kratki noči sledi zgodnje vstajanje Rena in zbujanje zmačkanega Alena, ki je prilomastil domov šele, ko so uspeli celo prizorišče pospraviti. Spakiramo se v avto in pri Divjakih poberemo še Niko, prijatelja in pivovarja iz Dubrovnika, ki je prišel na naše praznovanje. Pri Zagrebu skrenemo do letališča, kjer Niko sede na letalo, mi pa drvimo dalje proti morju. Alen zadaj smrči skupaj z Renom in psičko Olivo. Dojenček nam nakloni zelo mirno pot, čas in tišino v avtu si krajšam s poslušanjem podcasta Šala za starša, uspem nadoknaditi celo tri od bogvekoliko zamujenih epizod. Zalotim se pri razmišljanju, kako se mi taki momenti zdijo ukradeni. Ko je tišina in lasten izbor materiala za poslušanje cel luksuz.
Na morje prispemo, ko se dvoletnica zbuja iz počitka. S starši si privoščimo kosilo v bližnji ribji restavraciji, nato pa sledi rehabilitacija na ležalniku na plaži. Ob devetih zvečer je celotna družina spakirana v posteljo in spi. Vikend je le bil naporen.
/ PONEDELJEK, 27. april
Ugotavljam, da naša rutina na morju ni pretirano kompleksna. Zajtrk, sprehod in animacije malčice, dojenčka in psa se razvlečejo do časa za počitek. Vmes uspem opraviti nekaj dela na računalniku in znova ugotovim, kak privilegij je imeti točeno pivo tudi na dopustu. Alen nam za kosilo skuha odličen brodet in popoldne preživimo na plaži. Kamp je v tem času še prijetno prazen, okoli nas so razpršene posamezne družine, ki, upam da, ne obsojajo našega malega cirkusa.
/ TOREK, 28. april
Alen danes odhaja nazaj v Maribor. Po prvotnem načrtu bi morali domov vsi, vendar je vremenska napoved veliko boljša, kot je bilo najprej napovedano. Zato se dogovoriva, da z otroki ostanemo tukaj, ob pomoči mojih staršev. On se pa vrne v petek, da še drug sklop praznikov preživimo na morju. Naporni urniki nama vedno bolj puščajo sledi in vsi takšni odklopi, čeprav kratki, so več kot dobrodošli. Zvečer, ko otroka zaspita, še s starši poklepetamo ob kozarcu piva in zaključimo dan.
/ SREDA, 29. april
Manjkajoč par rok se nam pozna že od jutra. Dva proti štirim je dober izid, dva proti trem pa nagne tehtnico v njuno smer. Opazim, da Rena mučijo zobki, kar je razlog za tečnobo sicer zelo nasmejanega dojenčka. Danes nam nagaja burja, zato se skrivamo na terasi in se trudimo z animacijami. Vmes še nekajkrat preverim maile in uredim par malenkosti, kot se za deklico za vse spodobi. Teden na morju bo kratek, a v naslednjem v Divjakih že začnemo planirati nove dogodke - komaj čakam!
