Domovina mandljevca (Prunus dulcis) je Bližnji vzhod, natančneje območje Irana, Egipta in Sirije. S pomočjo trgovcev se je razširil po svilni poti, ki je povezovala Kitajsko z območjem Sredozemlja, Afrike in Evrope. Danes je mandljevec razširjen zlasti v Savdski Arabiji, Izraelu, Iranu, Libanonu, Siriji, Turčiji, Maroku, Italiji, Španiji in ZDA, ki veljajo za vodilne pridelovalke mandljev na svetu. V Kaliforniji pridelajo letno več kot 80 odstotkov vseh mandljev na svetu.
V Sloveniji najdemo največ mandljevcev v slovenski Istri, na Goriškem, v Brdih in na Krasu, kjer je submediteransko podnebje. Na Primorskem ponavadi ni snega, letna količina padavin se giblje od 1100 do 1200 mm, tam je tudi najtopleje in imajo največ sonca v Sloveniji. Primorska je nesporni zmagovalec po številu sončnih dni. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2009 je bil Portorož z 2411 urami sonca tisto leto najbolj osončeno slovensko mesto.
Mandljevec je listopadno sadno drevo iz rodu sliv (Prunus) in družine rožnic (Rosaceae). Najbolj mu ustreza podnebje z milimi zimami in dolgimi ter vročimi poletji. Za rast potrebuje veliko vode. Najbolj pogosto ga sadijo na jugozahodu v tako imenovanih vinogradniških legah. Drevo mandljevca lahko doseže osem metrov višine. Drevo tvori okroglo, piramidasto ali ovalno obliko krošnje. Suličasti listi so dolgi do osem centimetrov. Mandljevec zacveti pred olistanjem. Cvetovi so belo-rožnatih odtenkov in ostanejo na drevesu dva do tri tedne. Iz oplojenih cvetov zrastejo plodovi - mandlji. Plod obdaja kosmata sivkasta obleka, pod katero je trdna nagubana lupina, ki ščiti jedro belkaste barve. Tega obdaja tanka rjava kožica, polna antioksidantov. Jedrca mandljev so zelo uporabna v kulinariki, kozmetiki in farmaciji.
V krščanski ikonografiji veje mandljevca simbolizirajo deviško rojstvo. V starem Egiptu so jih zaradi prepoznavne hranilne vrednosti dodajali v kruh, namenjen faraonom. Rimljani so jih uporabljali v poročnih obredih.
Na splošno delimo mandljevec na dve sorti: sladko in grenko. Sladka sorta je uporabna v kulinariki ter ima slajše plodove in bele cvetove. Grenka sorta se uporablja v kozmetiki in farmaciji ter ima grenkejše plodove in roza cvetove. Grenki mandlji so neužitni, celo strupeni, saj vsebujejo strupene spojine, kot so amigdalin in prunska kislina. Med žvečenjem takih mandljev se ti spojini spremenita v cianovodikovo kislino, ki je zelo škodljiva za zdravje. Naši predniki so plodove divjih mandljevcev pražili in na ta način izločili škodljive snovi pred zaužitjem. Mandelj se uvršča med zdrava hranila. Več študij je dokazalo kardiovaskularne koristi v primeru uživanja mandljev. Bogati so z vitamini, minerali, proteini, vlakninami, esencialnimi kislinami. Lahko jih uživamo surove ali kulinarično predelane v slaščicah, kot priloga mesnim in ribjim jedem na Vzhodu, kot del veganske prehrane (mandljevo mleko, skuta ...), kot sestavni del alkoholnih pijač (amaretto). Dajejo občutek sitosti in so zato primerna pomoč pri izgubi telesne teže.
Na Obali običajno zacveti že januarja ali februarja, v notranjosti pa marca. Kasnejše cvetenje, konec marca ali aprila, je zgolj posledica hladne zime in pozne pomladi. Začetek zorenja plodov nastopi, ko porjaveli zeleni ovoji počijo, iz njih pa popadajo plodovi z olesenelo luščino. Ti so sploščeno jajčaste oblike in veliki tri do šest centimetrov. Sadeži mandljevca dozorijo sedem do osem mesecev po cvetenju. Drevo mandljevca obrodi v četrtem letu starosti. Med kultivarji mandljevca je poseben - "supernova", ki je samooplodna sorta, ki cveti aprila in katere jedrca imajo bogat in sladek okus. Eno drevo lahko letno proizvede okoli osem kilogramov mandljev, iz katerih lahko pridobijo liter olja.
Mandljev med spada v kategorijo cvetličnih medov. Zaradi zgodnjega cvetenja je mandljevec občutljiv na spomladansko pozebo. Zaradi slabega vremena ali ohladitve v času cvetenja medonosnih rastlin lahko medenje za nekaj časa preneha in se nadaljuje ob izboljšanju vremena.
Mariborski mandljevec, ki raste v Ulici kneza Koclja 6, je prav posebno drevo. Pred več desetletji je seme tega mandljevca iz Hrvaške prinesla dr. Jelka Vremec in ga s tedanjo lastnico parcele, gospo Nado Božovič, posadila. Mariborski mandljevec je do danes uspešno kljuboval vremenskim neprilikam in dosegel zavidljivo višino, obseg in pozornost strokovne in laične javnosti. Je ena od dendroloških zvezd, opisanih v knjigi Vodnik po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora in njeni zvočni različici ter del dokumentarnega filma RTV Slovenija o izjemnih drevesih Maribora. Zaradi vsega navedenega je bil mariborski mandljevec na pobudo Hortikulturnega društva Maribor leta 2023 razglašen za drevesno naravno vrednoto in s tem tudi zakonsko zaščiten. Od leta 2024 nosi s predpisi določeno posebno eko tablico, ki še dodatno poudarja poseben status tega drevesa. V okviru letošnjega festivala sprehodov, ki ga vsako leto organizira mariborski Rajzefiber, je bil mandljevec predstavljen tudi kot pomembno medovito drevo.
- Avtor prispevka Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
