Tudi Šeško prepoznal dober namen – srečneža, ki bo dobil njegov dres, bo določil žreb

Pred študenti mariborske medicinske fakultete je edinstvena izkušnja, ki bo s svojo unikatnostjo zaokrožila njihov dolg in naporen študij v mestu ob Dravi ter jih še dodatno pripravila na vstop v svet zdravstva. Za Majo Dretar, Evo Osolin, Evo Nograšek, Ano Pirc in Matjaža Korenaka bo letošnja jesen nekoliko drugačna od ostalih. Če so v preteklih letih pridno nabirali znanje za svoj bodoči poklic, jih tokrat čaka nekoliko resnejši preizkus in predvsem pridobivanje praktičnih izkušenj. Odpravljajo se na medicinsko-humanitarno odpravo, ki so v Sloveniji med študenti medicine in preostalih zdravstvenih strok v zadnjih letih postale kar stalna praksa.

Njihova ideja se je začela precej spontano, s pogovorom treh udeleženk zdajšnje odprave, ki so se nato ob koncu petega letnika študija odločile, da znotraj lastnega razreda naredijo skupino vseh podobno mislečih. Zbralo se jih je nekje trideset, na koncu pa so ostali člani te odprave in še ene, ki se bo podala v Ugando. "Meni in še komu drugemu je bila to dobra ideja že, ko smo začeli študirati medicino, predvsem pa ko smo spremljali odpravo v Ugandi pred dvema letoma. Že da lahko greš tja in si malo razširiš svoja obzorja, pomeni veliko, ob tem si še nabereš izkušnje, kako lahko z minimalnimi sredstvi v primerjavi s pogoji pri nas, narediš čim več," pripoveduje Ana Pirc, ena izmed članov peterice, ki se odpravlja na črno celino.

Močna vez s Slovenijo

Čeprav jih je za odpravo prepričala Uganda, so se sami odločili za Zambijo, kje bodo bivali med oktobrom in decembrom, k temu pa je pripomogel tudi splet okoliščin. Država, ki jo večina pozna po izjemnih Viktorijinih slapovih ob meji z Zimbabvejem, jih je pritegnila, ker je tamkajšnja bolnišnica nekoliko bolj napredna, kot če bi izbrali katero od preostalih ponujenih opcij.

Mariborski študenti se bodo odpravili v Nangomo, ki je nekaj več kot sto kilometrov oddaljena od prestolnice Lusake in šteje približno 80 tisoč prebivalcev. Nangoma je že v osnovi zelo povezana z našo deželo, saj je slovenski misijonar pater Stanko Rozman pred več desetletji v tej vasi pomagal zgraditi cerkev. Okoli te se je postopoma ustvarila obširna skupnost, v okviru katere so bile s požrtvovalno pomočjo mnogih Slovencev zgrajene še šola, bolnišnica in številna druga infrastruktura. Vrsto let je župnijo v skupnosti vodil tudi pater Jože Grošelj. Posledično se člani odprave tudi zaradi tega že pred odhodom čutijo še toliko bolj povezane z Zambijo in Nangomo.

Petčlansko ekipo je pri končni izbiri destinacije pritegnilo tudi to, da gre za hospitalno obravnavo, kjer bolnišnica premore približno 70 postelj ob štirih oddelkih - med drugim imajo tudi rentgen in operacijsko dvorano. "To je za takšno območje ogromno. Gre za eno večjih bolnišnic izven prestolnice, kjer lahko narediš res veliko, kar se same obravnave tiče."

Ker so za tovrstne humanitarno-medicinske odprave potrebna tudi številna denarna sredstva, ki si jih morajo člani odprave v večini zagotoviti sami, so ti zelo aktivni že pred samim odhodom. Finančna sredstva zbirajo s stojnicami po bolnišnicah in župnijah po vsej Sloveniji, kjer nagovarjajo mimoidoče; tudi obveščajo podjetja ali pa se pridružijo kakšnemu pub kvizu.

V zadnjem obdobju se za pomoč obračajo tudi na slovenske športnike, ki se klicem radi odzovejo. Mariborska odprava se je za pomoč usmerila v nogometne kroge. V Sloveniji se v zadnjih letih največ govori o Benjaminu Šešku iz slovitega Manchester Uniteda. "Največ smo razmišljali o aktualnih in mladih športnikih. Ker Eva Nograšek prihaja iz Radeč, sta imela nekaj kontakta, sicer v zadnjih letih ne več toliko, tako da se je spomnila nanj, saj smo lani spremljali njegov prestop na Old Trafford. Eva je nato vzpostavila stik z Benjaminovim očetom in potem se je njegova družina odločila, da z donacijo dresa tudi podpre našo odpravo."

Šeškov dres pomaga

"Morda nas je tudi malo prevzel navijaški duh nogometa, ki je v Mariboru zelo domač," priznavajo in hkrati pravijo, da je Benjamin Šeško slišal za njihovo odpravo, kar le še dodatno potrjuje, da je 22-letnik kljub svetovni slavi ostal izjemno skromen. Konec koncev je napadalec rdečih vragov konec meseca februarja preko lastnih kanalov na družbenih medijih opozoril na bolnike, ki čakajo na ustreznega darovalca kostnega mozga. Poudaril je, da je registracija preprosta, za nekoga pa je lahko to življenjskega pomena. Donacija dresa torej ni namenjena temu, da bi z njo le širili glas o odpravi, ampak da ga podarijo enemu izmed donatorjev, ki bo podprl odpravo, medtem ko bodo sami poskušali nabrati čim več finančnih sredstev za svojo pot v Zambijo. "Donacija dresa nam pomeni veliko že zaradi Benjaminove prepoznavnosti v Sloveniji in da je tudi on prepoznal dober namen pri nas. Dovolj bi že bilo, če se s to donacijo samo razširi novica o naši odpravi. Če bomo na ta račun prejeli veliko donacij, pa bomo lahko toliko več tudi postorili, saj so finančna sredstva v Afriki zelo pomembna, kajti nadzor na meji je strog in posledično se da zelo malo materiala pripeljati s seboj," ostajajo skromni v svojih prizadevanjih člani odprave.

Dresa zato ne bodo podarili po principu dražbe, da ga lahko torej obdrži tisti, ki bo zanj ponudil največ, ampak bo srečneža določil žreb. Za vsako donacijo v višini petih evrov ali več posameznik sodeluje v nagradni igri, ki traja do konca meseca junija. Vse skupaj poteka na način, da vsakih 5 evrov donacije pomeni eno sodelovanje v nagradni igri; če bo nekdo torej daroval 50 evrov, bo v boben šlo deset lističev z njegovim imenom. "Zdi se mi, da tudi v Zambiji živijo za nogomet in je pri njih zelo priljubljen," še doda Ana, ki hitro spomni na zambijsko zmago v afriškem pokalu narodov leta 2012 v gabonski prestolnici Liberville, blizu katerega je 19 let pred tem strmoglavilo letalo s takratno zambijsko izbrano vrsto na krovu. Krstno zmago na prvenstvu afriške celine pred štirinajstimi leti je takratni zambijski selektor Hervé Renard poklonil prav žrtvam te tragične nesreče.

Številne kulturne razlike

Bo pa ta odprava na svoj način posebna in tudi drugačna od preostalih, ki so se v zadnjih letih v Afriko odpravljale z mariborske medicinske fakultete. "Po dolgem času bomo ena izmed mariborskih odprav, ki bo šla v Zambijo. Hkrati imamo v ekipi pripravnico, ki je s študijem že zaključila, tako da za spremembo ne bomo šli samo študentje, kar se v Mariboru zgodi redko. Gremo v bolnišnično okolje, tako da bo naš dan videti nekoliko drugače, kot če bili kje drugje. Pri nas bo vsako jutro vizita, kjer se bomo razdelili po oddelkih. Ne bomo sicer glavni pri posegih v operacijski sobi, ampak bomo pa pomagali kot asistenti. Kdaj bomo odšli tudi na zunanje klinike in v ruralne predele izven svojega območja."

Člani odprave se bodo nekaj tisoč kilometrov stran od doma morali soočiti tudi s številnimi kulturnimi razlikami. "Še vedno imajo festivale za selitev na območja z vodo. Tudi starejši so bolj cenjeni od mlajših, saj so prepričani, da starejši, kot si, modrejši si, kar zna za nas biti kar velik šok. Velikokrat tudi starejši prej pride do oskrbe kot kakšen otrok. Pri nas bi za mladega opravil vse možne preiskave, medtem ko se tam to pričakuje za starejšega, ki je v njihovi družbi največ vreden. Še zmeraj verjamejo v magijo in marsikoga naposled tudi izobčijo ali označijo za čarovnika. Včasih posege opravijo kar sami, ko se stvar poslabša, pa pridejo k nam. Se bojim, da to drži kar za večino Afrike," je sklenila Ana.

Mariborska odprava si želi, da bi do odhoda v Zambijo nabrala toliko finančnih sredstev, da ji v treh mesecih niti ne bi uspelo porabiti vsega. V tem primeru bodo preostanek namenili za prenovo bolnišnice v Nangomi ali pa bodo finančno podprli prihodnje odprave.