(POGOVOR) Oli Walker, svetovni pohodnik: Včasih uporabim Melanio, včasih Dončića ali Oblaka

Pred dobrim letom so se v Slovenskih Konjicah s težkim srcem poslavljali od Oliverja Tiča, bolj poznanega pod vzdevkom Oli Walker, in njegove psičke Carlitos, ki jo je posvojil na svoji prejšnji poti, ko je vzdolžno prehodil obe Ameriki, Severno in Južno. Na pot je aprila 2024 krenil dobesedno peš s ciljem obhoditi še preostale konce sveta, torej Azijo, Avstralijo, Afriko, in se nato iz Lizbone po štirih letih peš vrniti v rodne Konjice. A plani so se, tudi zavoljo dejstva, da potuje s kužkom, podirali. Ni mu preostalo drugega, kot da se iz Irana začasno vrne v Slovenske Konjice in plan nekoliko prilagodi.Kot da imam krokodila ob sebiKot kaže, v novem planu najverjetneje, predvsem zavoljo njene varnosti, ne bo Carlitos. "Azija ima povsem drugačen odnos do psov. V Iranu so se je ljudje izogibali, kot da imam krokodila ob sebi. Carlitos, ki je vajena, da jo imajo v Konjicah vsi radi, pa ni bilo nič jasno. Nekateri so jo hoteli kar brcati. Do zelenice sem jo moral nesti na rokah, pa še tam so naju grdo gledali. Pa so drugače zelo dobri, prijazni ljudje, a psi pač tam veljajo za nekaj nečistega," opisuje Oli.Po Balkanu, Gruziji, Armeniji ni bilo težav. "Ljudje so me povsod lepo sprejeli, v Turčiji pa se je že poznalo, da imam zraven psa. Marsikdo bi me mogoče ogovoril, vendar so se bali psa. V Iranu sem bil mesec dni, pa ne vem, če sem videl vsega pet psov. Imajo le tiste male pomerance, a v kletkah. Kot ptiče. Teh je pa res veliko. Vsaka hiša jih ima. Spomnim se, da sem šel v eno kavarno, v kateri sem videl mačke. Pa sem mislil, tu pa ne bo težav s psom. Napačno. Natakarja sem prosil, če lahko vsaj zunaj s Carlitos spijem kavo, pa je prijazno rekel, da lahko, a da mora prej vprašati soseda čez cesto, starejšega trgovca, če ga to ne bo motilo. Če ga ne bi vprašal, bi sosed lahko poklical policijo."To še zdaleč niso bile edine težave, na katere naleti lastnik psa. "Jaz bi se na primer lahko šel hladit pod klimo na kakšni bencinski črpalki, Carlitos pa ne. Seveda je potem ne pustim same zunaj. Tudi papirologije pred vstopom v kakšno državo je veliko več, vsaka ima svoje vstopne fore. In ko že misliš, da imaš vsa potrebna potrdila, rečejo, da tega in tega pa nimaš. Če se kje zatakne, ti lahko psa kar vzamejo. Denimo, iz Južne Afrike s psom sploh ne moreš leteti. Naročiti moraš posebno podjetje, ki prenaša živali, in mu plačati par jurjev, da ti psa prepelje," opisuje Oli.Dva tedna se je trudil, da bi uredil vse dokumente za vstop v Indijo, a zaman. Potem je poskušal kupiti letalski vozovnici za Vietnam, pa so mu rekli, da s psom ne more leteti, ker je prevroče. "V tistem trenutku mi je vse padlo dol. Pa še bolečina v rami je postala neznosna. Zato sem prišel domov. Tako ali tako sem že zelo pogrešal prijatelje. Starejši ko sem, hitreje jih pogrešam."Pot bom nadaljeval v AfrikiDoma si je pri nedolžni hoji zvil gleženj. Nekaj dni je po Konjicah hodil celo z berglami. "Zdaj je že boljše. Le še ramo porihtam, za kakšna dva tedna grem delat, konec julija pa načrtujem, da se vrnem na pot. A tokrat morda Carlitos ostane v Konjicah. Saj jo bom pogrešal, a ta papirologija res ubija. Pa še tudi ona je starejša, vročina jo zdela, zato je večino časa v vozičku. Kjer ni varno, je tudi ne dam iz vozička. Potiskati njenih 15 kilogramov v hrib ni mačji kašelj, morda me je tudi zato rama zdelala. Ne vem še točno, kaj bom naredil," razmišlja Oli.V vsakem primeru bo pot nadaljeval v Afriki. "Grem na drugi del poti, ki sem ga prej planiral za konec. To pomeni, da grem preko Portugalske in Španije preko Gibraltarja v Maroko in nato po desni strani Afrike. Moj prvi plan je bil, da bi šel po levi čez Egipt, a ne morem mimo Sudana, ker je zaprt zaradi vojne. Kolesarji, ki jih spremljam po družbenih omrežjih, gredo po desni strani. Malo je sicer težje. Tega dela me je na celi poti najbolj strah. Na splošno Afrike. Če tam dobim kakšno malarijo in moram v bolnišnico, kaj bo s Carlitos, kam naj jo dam? Skrbi me tudi, kako bodo nanjo reagirale divje živali. Ker vohlja naokoli, me je strah, da bi jo pičila kakšna kača, pajek. Včasih se mi zdi, da sva do sedaj imela neverjetno srečo, da se, z izjemo enega psa, ki jo je napadel in jo malo poškodoval, nama ni zgodilo nič hujšega."Nova Olijeva pot je podobna pentljicam. Ko bo čez kakšno leto in pol prehodil Afriko, se bo podal bodisi najprej v Avstralijo ali pa v preostali del Azije, ki je sedaj ni prehodil. Odvisno od temperatur. "Aprila ali maja 2027 naj bi prišel do Južne Afrike, kar pomeni, da bom prehodil okoli 14 tisoč kilometrov. Pomembno bo, kdaj bom v Avstraliji, da tam ne bo prevroče. V Aziji je pa tako ali tako vedno vroče. Nato se, tako kot je bil prvotni plan, vrnem v Lizbono in od tam pešačim do Slovenskih Konjic. Konec torej ostane isti," opiše. "Nonstop spreminjam plane, saj je veliko težje kot na prejšnjih poteh. Tam sem imel le eno letalo vmes, ker so bile države vse odprte. Tu je čisto drugače. V letu in dveh mesecih sem prehodil 5500 kilometrov. To je slabo. Planiral sem, da bom v letu dni naredil 7000 do 8000 kilometrov."Gruzijci se sekirajo jutriNa vprašanje, katero državo na poti bi postavil na prvo mesto, če odštejemo gostoljubni Balkan, odgovori, da Gruzijo. "Dobra hrana pa tako lep sprejem so mi naredili za rojstni dan. Žurke imajo kar med tednom. Ko sem jih vprašal, kako, saj imajo vendar jutri službo, so rekli, zaradi tega se bomo jutri sekirali. Prav tako kot je Gruzija gostoljubna je tudi poceni. Pa saj tudi v Iranu so prijazni ljudje, da ne bo pomote. Pa bencin je šest centov za liter, po mestu te taksi pelje za 30 centov, toliko za ilustracijo. Je bila lepa izkušnja, ne sicer za Carlitos, drugače pa. Imajo pa dve valuti, reale in tomane, in te včasih malo zmede. Sploh, ker ena ima več ničel kot druga. Bankovec za dva milijona je vreden en evro. Paziti je treba tudi, da v državo prineseš dovolj gotovine, ker ni bankomatov za evropske kartice. Iran ima čisto drugo kulturo. Tam sem tudi pri 30 stopinjah Celzija nosil dolge hlače, ker na severu moški ne kažejo nog. Ženske nosijo rute. Mladi se sicer temu že malo upirajo. Sem pa opazil, da so dekle v kavarni opozorili, naj si nadene ruto, ker naokoli hodi verska policija," naniza še nekaj zanimivosti od trenutno v povsem drugem smislu izpostavljenega Irana.Od bolezni do ljubezniTokratna pot, čeprav po njegovih merilih kratka, je imela kup vzponov in padcev. "V Makedoniji je bilo tako vroče, da sem skupaj padel. Štirideset stopinj je bilo, a sem mislil, bom še potegnil te tri kilometre do ene vasice, čeprav se že nisem več dobro počutil. Najprej me je začel krč grabiti v eni nogi, nato še v drugi, nakar sem samo skupaj padel. Dva fanta sta me polila z vodo in me spravila k sebi. Še dva dni so me krči grabili povsod, še v čeljusti. Takrat sem rekel, ustavil se bom za toliko časa, da mine vročinski val, naj stane, kolikor hoče," razlaga.Naključje je hotelo, da je daleč od Konjic srečal svojo nekdanjo sošolko in se vanjo zaljubil. Barbara mu je nekaj časa na poti delala družbo. "Včasih je intenzivno že zame, za nekoga, ki bi šel zraven le zato, ker me ima rad, je toliko težje. Še mene je včasih strah kje spati, kako bi bilo šele žensko. Bi pa res rad dokončal to pot, ki sem si jo zadal. Zato se vračam. Doma sem slab mesec, a se mi zdi, kot je minilo že pol leta. Komaj čakam, da spet grem. Potem bom potreboval mesec dni, da se ponovno sprostim, da se mi vrne pogum. Ker ni vedno prijetno vprašati, če lahko kje prespim. A saj bo. Težko pa rečem, kdaj bom prišel nazaj, ker je prvotni plan šel po gobe." Še nekaj je drugače na tej poti - jezikovna ovira. "Tudi v Južni Ameriki je bilo sprva težko, a sem se potem toliko naučil špansko, da sem se lahko sporazumeval. Sedaj je težje, malokdo zna angleško." Pa ljudem sploh lahko razloži, od kod prihaja? "Poskusil sem z Jugoslavijo, starejša generacija je malo vedela zanjo. Ali pa sem uporabil Melanio Trump, to pa so hitro povezali. No, v Iranu seveda tega nisem uporabil. Tam je politika prepovedana tema. Že na splošno ne debatiram o politiki, tam pa sploh nisem. Če je koga res zanimalo, sem pokazal na zemljevidu, kje je Slovenija. Tistim, ki se spoznajo na šport, sem omenil Luko Dončića. V Afriki težko, da bom prišel skozi s košarko, na fuzbal pa so nori, tako da tam bom pa Jana Oblaka uporabil."Ko bo, čez tri leta ali več, štiriletni podvig zaključil, izzivov morda ne bo več. "Ne vem, sedaj imam v glavi, da to prehodim. Vem pa, da niti finančno niti zaradi zdravja v nedogled tega ne morem početi. Potem se moram ustaliti, da bom finančno preskrbljen na starost, da ne bom komu v breme. Upam, da bom po vrnitvi našel kakšno dobro službo." In družbo, upajoče dodajamo. Niti finančno niti zaradi zdravja v nedogled tega ne morem početi V letu in dveh mesecih sem prehodil 5500 kilometrov, kar je slabo

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

(POGOVOR) Oli Walker, svetovni pohodnik: Včasih uporabim Melanio, včasih Dončića ali Oblaka

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati