(FOTO) V iskanju svobode: Kolesarska odisejada od Ekvadorja do Aljaske

Od tam sva se s kolesoma podali proti severu. Pot naju je peljala skozi Argentino, Čile, Bolivijo in Peru vse do Ekvadorja, kjer sva po letu in pol morali prekiniti potovanje zaradi covida-19. Takrat sva bili primorani prodati najini kolesi in zapustiti Južno Ameriko. Po petih letih trdega dela sva se odločili, da je čas, da si ponovno dovoliva zaživeti najine sanje in se vrniti tja. Na tisti klanec, kjer sva se leta 2020 bili primorani obrniti. Tako sva po vseh teh letih le videli, kaj se skriva za tistim ovinkom in kako se cesta nadaljuje.

Prvega aprila naju je letalo popeljalo iz Zagreba preko Amsterdama do glavnega mesta Ekvadorja, Quita. Od tam sva imeli prevoz do Latacunge, ki leži 89 kilometrov južno od glavnega mesta in na nadmorski višini 2860 metrov. Po nekaj dneh počitka, navajanja na časovno razliko, aklimatizaciji in sestavljanju najinih koles je napočil čas, da se podava na pot. Pa pojdiva oziroma kot bi dejali po špansko: Vamos!

V objemu Andov

Začetek je bil izjemno težak, ne zgolj zaradi nadmorske višine, ampak zato, ker je bil pred nama vzpon, dolg 30 kilometrov, ki naju je popeljal do višine 3900 metrov, kjer sva občudovali lepote turkiznega jezera Quilotoa, ki leži v kraterju ugaslega vulkana v ekvadorskih Andih. Tam sva se odpravili na priljubljeno 12-kilometrsko krožno pot po robu kraterja z razgibanimi vzponi in spusti. Zelo sva uživali v razgledih, a sva imeli nekaj težav z aklimatizacijo, saj je potrebnega kar nekaj časa, da se telo privadi na tako visoko nadmorsko višino. Tudi klanec naju je dodobra izmučil. Najini kolesi nosita okoli 20 kilogramov prtljage in ta teža se zelo pozna, ko je treba vrteti pedale v klanec. Kljub utrujenosti je bil vsak korak vreden truda. Pogled na spektakularno jezero Quilotoa in občutek, da sva tam, na robu sveta, sta naju napolnila z nečim globljim od moči - z občutkom smisla.

Po treh dneh aktivnega počitka je bil čas, da jo mahneva naprej. Pot naju je vodila po razgibanem terenu (klanci in spusti), kjer sva lahko opazovali tukajšnje preprosto podeželsko življenje, bogato s tradicijo in skupnostnim duhom. Regija leži v andskem višavju in je pretežno naseljena z avtohtonimi kmeti. Ti živijo v majhnih hišah, ki so pogosto zidane iz blatne opeke, s streho iz pločevine ali slame. V notranjosti so skromno opremljene, pogosto brez ogrevanja ali tople vode. Zelo sva se začudili, kako strme površine obdelujejo, vsak kotiček zemlje je skrbno zapolnjen. Domačini so nama povedali, da največ pridelajo krompirja, prav tako gojijo koruzo, kvinojo in fižol.

Nacionalni park Cotopaxi

Po nekaj dneh zapustiva podeželje in se s kolesoma odpraviva proti nacionalnem parku Cotopaxi, ki je znan po osupljivi pokrajini. Zelo sva bili nestrpni in se veselili vstopa. Park je ime dobil po mogočnem vulkanu Cotopaxi - enem najvišjih aktivnih vulkanov na svetu (5897 m). Čeprav je bilo v tem času deževno obdobje in da je bila možnost, da bova vulkan sploh videli, zelo majhna, se nama je nasmehnila sreča. Šotor sva postavili v kampu, kjer ni bilo žive duše, zgolj oskrbnica, ki je bila začudena, da želiva tu ostati kar dve noči.

Naslednji dan sva se peš odpravili do jezera Limpiopungo (3800 m) ob vznožju veličastnega vulkana Cotopaxi. Odločili sva se, da bova jezero obhodili. Pot naju je vodila po mehki, rahlo blatni stezici, ki se je vila okoli vode, obdana z močvirsko travo in nizkim grmičevjem. Ob vsakem koraku sva čutili mir, ki ga najdeš le visoko v gorah. Nisva se veliko pogovarjali, pogledi so bili dovolj. V tistem trenutku je Cotopaxi - s svojo snežno kapo - pokukal izza oblakov, kot bi naju želel pozdraviti.

Sprehod okoli jezera Limpiopungo ni bil le korak v naravo. Bil je potop vase. V svet, kjer srce bije počasneje, pogled potuje dlje in duša najde nekaj, česar v vsakdanjem življenju pogosto ne najde: tišino, stik, svobodo.

Ko sva se vrnili v kamp, je oskrbnica skuhala tradicionalno ekvadorsko andsko jed locro de papa - kremno krompirjevo juho z mlekom in avokadom, postrežemo s sirom in praženo koruzo. Jed nama je bila zelo všeč in naju je dodobra pogrela. Stala je tri dolarje.

Preden sva zapustili nacionalni park, naju je čakal dolg spust in ves čas, ko sva se ozirali nazaj, naju je spremljal Cotopaxi. Ker sva se želeli izogniti panameriški avtocesti, sva ubrali manj prometno pot, ki pa se je izkazala za zelo blatno in mokro. Kolesi umazani, čevlji premočeni in blatni, utrujenost pa skoraj že neskončna. Vse to so bili jasni znaki, da najina pot ne bo lahka - ne danes in ne jutri. A tako je, ko se podaš na dolgo potovanje. Pridejo tudi dnevi, ko bi najraje obupal. A v teh trenutkih naju je pokonci držala misel, da se nama kmalu pridruži nekdo, ki bo prinesel nov zagon, novo energijo in svežo voljo.

Nova sopotnica

In kako sva bili veseli, ko sva jo zagledali. Na poti se nama je pridružila najina prijateljica Lena, ki prihaja iz Švedske. Skupaj smo kolesarile že leta 2018 na najjužnejši cesti Čila, kjer sva jo spoznali. Kljub svojim 63 letom je zelo vitalna, občudovanja vredna in hkrati dokaz, da v življenju nikoli ni prepozno, da bi uresničili svoje sanje.

Po dveh dneh aktivnega počitka, ko sva oprali kolesi, nastavili zavore, oprali oblačila, se družili z Leno in ji pomagali pri manjših nastavitvah njenega kolesa, je napočil čas, da se skupaj odpravimo naprej. Pot nas je nekaj časa vodila po prometni asfaltirani cesti, mimo vasi Cayambe vse do mesta Ibarra, kjer smo si vzele dan za odmor in si ogledale mesto. Zelo nas je navdušila tamkajšnja tržnica Amazonas, kjer med drugim prodajajo ogromno sadja, ki ga še nikoli nismo videle ali pokusile - do sedaj.

Kjer rastejo frailejóni

Ko smo zapustile Ibarro, se je cesta hitro začela vzpenjati. Strm klanec nas je zagrabil brez milosti - noge so pekle, znoj je curljal, a srce je kljub vsemu radostno bilo. Bile smo na poti, v svojem ritmu, korak za korakom navzgor. Nato nas je pot vodila med kanjoni po peščeni cesti, vse dokler ni ta na lepem izginila. Ni nam preostalo drugega, kot da kolesa potiskamo po strmi peš poti navzdol. Kljub zaščiti so nas komarji pošteno napadli. Zelo smo bile vesele, ko smo po več urah ponovno dosegle asfalt.

Zopet smo zavile stran od glavne ceste in se dolgo in visoko vzpenjale, da smo dosegle páramo. Ta visokogorski ekosistem - tundra, leži med gozdno in snežno mejo, običajno med 3000 in 4500 metri nadmorske višine. Naš vrh je bil na 3800 metrih nadmorske višine in kljub izčrpanosti ni manjkalo veselja ob njegovi osvojitvi. Našle smo še nekaj malega energije in se peš podale do lagune El Voladero, kjer se nam je odprl pogled na tipično vegetacijo, ki nas je spremljala ob vzponu. Frailejóne, tipične stebraste rastline párama, so visoke od 0,5 do 3 metre. Imajo debela stebla in velike kosmate liste, ki so ključni pri zadrževanju vode - zajemajo vlago iz megle in padavin in jo postopoma sproščajo v tla. Delujejo kot vodni rezervoarji, zaradi njih páramo zagotavlja pitno vodo milijonom ljudi v Andih. Rastline rastejo zelo počasi in živijo več stoletij. Vožnja s kolesom med frailejóni je bila unikatna izkušnja - kot bi se znašle v drugem svetu.

Na vrhu smo brezplačno prenočile v stavbi oskrbnikov parka, a naslednji dan se je pravljična vožnja spremenila v nočno moro. Za 32 kilometrov spusta smo potrebovale dolgih sedem ur. Ozka pot, polna kamenja, luž, blata in plazov, nam jo je dodobra zagodla. V mesto Tulcán, ki je tik ob meji s Kolumbijo, smo prišle psihično in fizično izčrpane, a vesele, ker nam je domačinka Fernanda ponudila streho nad glavo.

Kolumbija

Po dnevu počitka smo prečkale mejo in vstopile v novo državo, Kolumbijo. Prijazni domačini so nas na vsakem koraku pozdravljali in nam zaželeli srečno pot. Pokrajina se je malo spremenila: manj strmo gorovje, manj obdelovalnih površin in več dreves. Pot nas je vodila mimo Ipialesa, skoz vasico Las Lajas, kjer smo si ogledale osupljivo gotsko baziliko, zgrajeno v kanjonu reke Guáitara. To je eden izmed lepših verskih spomenikov v Latinski Ameriki, ki, kot so nam dejali domačini, privablja romarje in turiste z različnih koncev sveta.

Od tam nas je pot vodila po stari panameriški avtocesti, ki je bila zelo prazna, vse do jezera La Cocha. Tam smo kolesarile v družbi številnih lokalnih kolesarjev. Lokacija je zelo turistična, zato nismo ostale dolgo, cene prenočišč so namreč visoke. Smo si pa privoščile tamkajšnjo tipično jed - postrv.

Ko to piševa, smo v vasi Sibundoy in v naslednjih dneh se bomo podale na cesto, ki se imenuje Trampolín de la muerte oziroma Smrtonosni trampolin. Kljub nevarnostim ponuja osupljive razglede na andske gozdove, slapove in bogato biodiverziteto. Zaradi tega jo nekateri imenujejo tudi Trampolín de la Biodiversidad oziroma Trampolin biodiverzitete.

Pozdrav do naslednjič.