Letalo, ki je prvič poletelo novembra 1974, je opremilo letalske sile Romunije in Jugoslavije ter več njenih držav naslednic. Orao je 22. novembra 1984 postal prvo letalo jugoslovanske zasnove, ki je preseglo hitrost enega macha, pri čemer je bilo to doseženo med rahlim spustom. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je letalo sodelovalo v jugoslovanskih vojnah, kjer je običajno opravljalo jurišne misije na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Od julija 2019 srbsko vojaško letalstvo edino še uporablja ta tip letala.
Dve socialistični želji za eno letalo
Leta 1970 sta sosednji državi Romunija in Jugoslavija začeli razprave o skupnem razvoju novega jurišnega lovskega letala. 20. maja 1971 sta romunska in jugoslovanska vlada potem podpisali sporazum o ustanovitvi YuRom, skupnega raziskovalnega in razvojnega projekta obeh držav. Po mnenju letalskega avtorja Johna C. Fredriksena je bila napoved logično nadaljevanje politične usmeritve, saj sta se voditelja teh dveh držav, Tito in Nicolae Ceaușescu, zgodovinsko poskušala izogniti pretirani odvisnosti od Sovjetske zveze in sta raje gradila vezi ter sodelovala pri projektih z drugimi prijateljskimi ali nevtralnimi državami.
Raziskovalni program sta vodila diplomirani inženir in doktor Teodor Zanfirescu iz Romunije in polkovnik Vidoje Knezević iz Jugoslavije. Letalo je bilo namenjeno kot zamenjava za lahko oboroženi J-21 jastreb in za ameriški zastareli F-84 thunderjet, ki sta bila takrat v arzenalu JLA. Zahteve so narekovale lahko letalo, ki bi imelo razmeroma preprosto in robustno strukturo, uporabljalo bi lokalno proizvedeno opremo in avioniko, bilo sposobno delovati s slabo opremljenih vzletišč (tudi z zmožnostjo delovanja s trave ali poškodovanih stez) ter bilo zanesljivo in enostavno za vzdrževanje.
Nastala zasnova je bila klasičen dvomotorni enokrilec z visoko nameščenimi krili in s popolnoma puščičastimi letalnimi površinami. Zaradi politične občutljivosti in močne želje, da se prepreči, da bi ena država zasenčila drugo, je letalo imelo dve ločeni imeni; v Romuniji je bilo znano kot IAR-93 Vultur, v Jugoslaviji pa so ga imenovali J-22 Orao.
Dve različni letali
Projektantska ekipa je prvotno nameravala razviti enomotorno letalo, sposobno nadzvočnih hitrosti, vendar Združeno kraljestvo ni hotelo odobriti licence za proizvodnjo britanskega motorja, ki so ga izbrali oblikovalci; zavrnitev naj bi bila posledica dejstva, da je bila Romunija članica Varšavskega pakta, ki je bil povezan s Sovjetsko zvezo. Namesto njega je bil za pogonski sklop izbran manj zmogljivi motor Rolls-Royce Viper, saj je Soko že imel izkušnje z njegovo licenčno izdelavo. Prvotno je bilo predvideno, da bi za motor Viper razvili sistem za dodatno zgorevanje, vendar so bile pri tem projektu dolgotrajne težave. Zaradi teh zapletov nobeno od predprodukcijskih letal ali zgodnjih serijskih primerkov ni bilo opremljeno z dodatnim zgorevanjem - ta letala so bila večinoma omejena na izvajanje izvidniških nalog. V osemdesetih letih sta obe državi razvili nekoliko drugačni različici letala, da bi izkoristili motorje z dodatnim zgorevanjem, ki so od takrat postali na voljo.
Vlado, požen'!
Tako je 31. oktobra 1974 jugoslovanski prototip 25002 opravil svoj prvi let iz letalske baze Batajnica blizu Beograda, za krmilom pa je bil major Vladislav Slavujević. Iz političnih razlogov je bil ta let časovno usklajen tako, da je sovpadal s prvim letom prototipa IAR-93 Vultur. Tretje letalo s številko 25003, ki je bilo predprodukcijska dvosedežna različica, je prvič poletelo 4. julija 1977. To letalo je bilo izgubljeno leto pozneje, vzrok za nesrečo pa so pripisali pojavu plahutanja repa.
Izguba ni vplivala na gradnjo nadaljnjih predprodukcijskih letal. Leta 1978 so bile prve serije letal dostavljene v center za preizkušanje letal vojaškega letalstva v Beogradu. Kasnejša serijska proizvodnja je bila vzpostavljena v Sokojevem obratu zunaj Mostarja - ta obrat so v začetku leta 1992 zapustili in je bil med jugoslovanskimi vojnami močno poškodovan. Jugoslovanska armada naj bi bila iz tovarne v Mostarju odnesla večino opreme in je čim več prepeljala v obrat Utva v Pančevu v Srbiji. Kljub temu trudu pa množična proizvodnja J-22 ni bila nikoli več obnovljena ne v Jugoslaviji ne v njenih državah naslednicah.
Marjan je hitrejši od zvoka
Oktobra 1983 je v Jugoslaviji poletel prvi J-22 orao, opremljen z dodatnim zgorevanjem. 22. novembra 1984 je orel številka 25101 pod nadzorom testnega pilota Marjana Jelena prebil zvočni zid med blagim spustom pod kotom 25 stopinj nad letališčem Batajnica. S tem je J-22 postal prvo letalo jugoslovanske zasnove, ki je preseglo hitrost enega macha, ki drugače v vodoravnem letu ne more prebiti zvočnega zidu, zato je razvrščeno kot podzvočno letalo.
Dvosedežna letala z oznako NJ-22 so bila primarno namenjena izvajanju taktičnega izvidništva, uporabljali so jih tudi za usposabljanje letalskih posadk, saj so bila primerna tako za napredno letenje kot za programe usposabljanja za uporabo orožja. Glede na konfiguracijo je orel imel visoko nameščena krila in par 23-milimetrskih dvocevnih topov v spodnjem sprednjem delu trupa. Opremljen je lahko z vrsto oborožitve, vključno z bombami, raketami in izstrelki zrak-zemlja. Kabina je bila opremljena z izstrelitvenimi sedeži nič/nič (hitrost in višina) proizvajalca Martin-Baker. Zaganjalnik na motorni pogon in generatorje je dobavilo podjetje Lucas Industries. Dostop do motorja za servisiranje in pregled je olajšala zasnova zadnjega dela trupa, ki je bil snemljiv.
Niti ne tako zelo zaostal
Orel je imel standardno komunikacijsko in navigacijsko opremo, pri čemer je slednja vsebovala navigacijski sistem z dvojnim žiroskopom SGP500 proizvajalca Honeywell. Vključeval je sistem za nadzor ognja in upravljanje orožja, ki je uporabljal prosojni zaslon (HUD) VE-120T proizvajalca Thomson-CSF. Dodatna avionika je imela triosni sistem za povečanje stabilnosti proizvajalca GEC-Marconi ter vsesmerni radijski svetilnik VHF in sistem za instrumentalno pristajanje VIR-30 (ali DME-40) proizvajalca Rockwell Collins. Kar zadeva obrambne senzorje in sisteme, je bil opremljen s sprejemnikom za radarsko opozarjanje (RWR) Iskra SO-1 in prostorom za do tri razpršilnike radarskih in toplotnih vab ter z ohišjem za pasivno motenje P10-65-13. Opcijsko je bilo mogoče namestiti dodatna ohišja, tudi optično/infrardeče izvidniško ohišje ali optično izvidniško ohišje/motilnik.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bili predlagani različni programi nadgradnje za J-22, vendar sta takšne ambicije močno spodkopala razstavitev tovarne v Mostarju med jugoslovanskimi vojnami in propad romunske komunistične vlade. Proti koncu prejšnjega desetletja je Srbija začela obsežen program modernizacije, ki je vključeval njeno floto letal J-22 in dvosedov NJ-22. Projekt, neuradno imenovan Orao 2.0, je vključeval namestitev novih navigacijskih in namerilnih sistemov, vključno z inercialnim navigacijskim sistemom Sigma 95 proizvajalca Safran, računalnikom za misije in večnamenskimi zasloni v zadnjo kabino NJ-22, kar naj bi skupaj z novim orožjem naredilo ta tip letala učinkovitejši pri jurišnih misijah. Cilj obsežnejše druge faze je bil doseči popolno digitalizacijo kabine letala.
Orel, ampak samo za izbrance
Prvi enoti Jugoslovanskega vojaškega letalstva, ki sta prejeli J-22, sta bili 353. izvidniška eskadrilja 97. letalske brigade v letalski bazi Ortiješ blizu Mostarja in 351. izvidniška eskadrilja 82. letalske brigade v letalski bazi Cerklje. Do vojne leta 1991 so bile z jurišnimi letali J-22 in šolsko-jurišnimi letali NJ-22 v celoti opremljene le tri eskadrilje, in sicer 238. lovsko-bombniška eskadrilja 82. letalske brigade, 241. eskadrilja 98. letalske brigade in 242. eskadrilja 127. lovsko-bombniškega polka v letalski bazi Golubovci. Približno tri eskadrilje so bile z letali J-22 opremljene le delno.
Na začetku jugoslovanskih vojn so letala J-22 v Sloveniji preletavala v znak razkazovanja moči, vendar niso odvrgla nobenih bomb. Leta 1991 se je zgodila prva ofenzivna akcija z letali J-22, ko jih je JLA uporabila za napad na cilje na Hrvaškem. Letalo NJ-22, ki ga je pilotiral podpolkovnik Muše Begić, je nad Đakovom zadela raketa Strela-2M in je 19. septembra 1991 strmoglavilo blizu Ferkuševca. Pilot se je izstrelil in bil ujet.
Razdelimo si orlovski plen
Zaradi spopadov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila večina letal nekdanjega Jugoslovanskega vojaškega letalstva premeščena v Državno skupnost Srbije in Črne gore, manjše število pa je pristalo pod nadzorom drugih novih držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. JLA je v Republiki Srbski pustila eskadriljo, opremljeno z devetimi letali Orao, ta letala pa so postala del novega Vojaškega letalstva Republike Srbske s sedežem na letališču Mahovljani zunaj Banjaluke. Aktivnost teh letal se je kmalu poslabšala zaradi kombinacije omejenega financiranja in vpliva mednarodnih embargov. Do junija 2003 je imelo Vojaško letalstvo Republike Srbske sedem letal J-22 Orao. Ta letala je na koncu podedovalo enotno Vojaško letalstvo Bosne in Hercegovine. Do leta 2008 so bili vsi bosanski J-22 pospravljeni v skladišča, medtem ko se je država s sosednjo Srbijo pogajala o morebitnem nakupu; Srbija naj bi veljala za edinega možnega kupca za ta tip. Po umiku JLA s Hrvaškega je več nekdanjih letal J-22 Jugoslovanskega vojaškega letalstva uporabljalo tudi Vojaško letalstvo Republike Srbske krajine.
28. februarja 1994 so dve letali J-22 in šest letal J-21 Vojaškega letalstva Republike Srbske poletela nad bosanske tovarne orožja v Bugojnu in Novem Travniku. Letali J-22 sta uspešno napadli cilj in se nepoškodovani vrnili v letalsko bazo Udbina, oba J-21 pa so po napadu na cilj prestregla Natova letala F-16, kar je doseglo vrhunec z zračnim dvobojem pri Banjaluki.
Leta 1999 so jugoslovanski J-22 omejeno sodelovali v bojih proti Osvobodilni vojski Kosova (OVK), menda so opravili 36 bojnih nalog. En J-22, ki ga je pilotiral podpolkovnik Života Ðurić, je bil izgubljen 25. marca 1999 v nejasnih okoliščinah, bodisi zaradi okvare, napake pilota ali ognja s tal. Poleg tega je bilo enajst letal uničenih na tleh, večina teh v letalski bazi Ponikve, ko je Natov zračni napad zadel en hangar, v katerem naj bi bilo šest letal J-22 in dve letali MiG-21.
Zadnji orli s sivolasim perjem
Srbsko vojaško letalstvo danes upravlja floto sedemnajstih letal J-22 in NJ-22 Orao, od katerih jih je osem moderniziranih (različica J-22 M1A).
Različica IJ-22 Orao 1 je bila namensko izvidniško letalo brez dodatnega zgorevanja, zgrajeno v 26 primerkih, ki se od letala J-22B Orao 2 razlikuje po nekoliko šibkejših motorjih Viper ter specifičnih masah in dimenzijah. Njegova dvosedežna različica za usposabljanje izvidniških pilotov se imenuje INJ-22 Orao 1 in je bila zgrajena v devetih primerkih. Eno serijsko letalo INJ-22 so v tovarni Soko predelali v različico za pomorski nadzor INJ-22M Orao 1, ki so ji pod trebuh namestili opazovalni radar Ericsson, opremo in krmilne elemente zadnje kabine pa so zamenjali z novim velikim zaslonom. J-22A orao 1 je enosedežni jugoslovanski ekvivalent letalu IAR-93A brez dodatnega zgorevanja. J-22B orao 2 je naprednejša enosedežna različica z dodatnim zgorevanjem, večjo nosilnostjo orožja in sistemom HUD, pri kateri je razpad Jugoslavije prekinil načrte za obsežno računalniško nadgradnjo ter ustavil proizvodnjo pri 57 dobavljenih letalih.
NJ-22 Orao je namensko dvosedežno šolsko letalo z dodatnim zgorevanjem, pri katerem so dobavili 21 primerkov. Najnovejša posodobljena različica J-22M1A Orao je opremljena s stekleno kabino, senzorji in zunanjimi kamerami.
Romunska ujeda proti orlu
Romunski IAR-93 vultur in jugoslovanski J-22 orao sta si bila strukturno skoraj povsem enaka, saj so dele trupa zanju v sklopu skupnega projekta izdelovali celo skupaj, ključne razlike pa so se skrivale v avioniki, vgrajenih sistemih in oborožitvi. Zaradi strožjih zahodnih embargov proti Romuniji kot članici Varšavskega pakta je bil IAR-93 opremljen s preprostejšimi komponentami in oborožitvijo vzhodnega bloka, medtem ko je jugoslovanski orao lahko uporabljal naprednejše zahodne tehnologije, kot so prosojni zaslon (HUD) Thomson-CSF, katapultni sedeži Martin-Baker in sodobnejša navigacijska ter komunikacijska oprema. Zaradi tega sta se razlikovala tudi po bojnem tovoru, saj je bil vultur večinoma omejen na sovjetsko orožje in domače nevodene rakete, orao pa je bil prilagojen tudi za nošenje zahodnih sistemov, kot so ameriški vodeni izstrelki zrak-zemlja AGM-65 Maverick in kasetne bombe BL755. Prav tako se je močno razlikovala njuna življenjska doba, saj je Romunija svojo floto letal IAR-93 dokončno upokojila že do preloma tisočletja.
